Že kakšen dober mesec nazaj, sem tako kot vsak dolgočasen dan "visela" za računalnikom. Saj še sama ne vem zakaj tisti dan nisem bila na faksu. Izgovor je očitno že bil dovolj dober, da sem lahko ostala doma. Seveda "visenje" za računalnikom pomeni čvekanje na msn-ju. Jaz seveda veselo klepetam, čvekam z mojimi stalnimi "strankami" na msn-ju, ko mi kar naenkrat začne utripati oranžna lučka za nov pogovor. Hmm ... le kdo bi to lahko bil? Spet kakšen 17-letni mulc si mislim, seveda zato, ker je moj msn naslov uporabljal tudi bratec in dodal svoje stike ... od takrat naprej me ogovarjajo 17-letniki. Neznanec začne pogovor tako kot, da se poznava že najmanj pol življenja. Živjo, Kako si?, Kaj delaš? ... hmm Jaz sem super, Pa ti?, Sploh veš s kom govoriš? ... so bile moje prve besede. Radovedna kot vedno, sem se hotela prepričati, če oseba za računalnikom na drugi strani sploh ve s kom govori. Nisem prepričan, je bil njegov odgovor. Vrjetno si prijatelj oziroma sošolec od Blaža, ga takoj označim za kakšnega 17-letnega sošolca, prijatelja, soigralca ... Na drugi strani pa odgovor, Ne poznam nobenega Blaža. Hmm, torej kdo si ti, kje si dobil moj msn naslov? Nakar mi takrat še popolni neznanec začne razlagati, da je pri kolegu, ki ima mlajšega brata, ki je po vsej vrjetnosti sošolec od mojega brata ... in seveda Tjaša samo haaa?? ... to je pa že višja matematika zame ... Torej si pri bratu 17-letnega mulca, ki je sošolec mojega brata in si me čisto po naključju kliknil, ker me imajo sveda 17-letni mulci na msnju ... cjo ta moja mala 17-letna pošast me je dodala prav k vsakem 17-letniku, ki ga pozna.
Zakaj si torej začel pogovor z mano, me še vedno zanima. Neznanec na drugi strani pa ima pripravljene odgovore prav na vsa moja vprašanja. Ogledoval sem si tvoj msn space in opazil, da si bila v Španiji, v Barceloni, tako kot jaz ... tvoje slike so res odlične. Hvala, je bilo vse kar sem še lahko izustila v tistem trenutku, saj se je neznanec že poslavljal, z izgovorom, da z bratom od 17-letnega mulca, ki me ima na msnju šibata na faks. Ok, lepo se imej in adijo. Z njegove strani pa ... enako, tukaj je moj e-mail pa se še kdaj slišiva.
Hmm e-mail, sem si nato seveda spravila, dodati na moj msn pa si ga nisem kar tako upala. Naj on doda mene ... jaz bom samo čakala. Ne smem izpasti preveč navdušeno.
Nekaj dni kasneje, ko sem na dogodivščino že malo pozabila pa se mi pri vpisu pojavi oblaček za dodajanje stika. Njegov e-naslov. Zakaj ga torej ne bi dodala med svoje stike ... saj sem že ob prvem, tudi če zelo kratkem pogovoru, ugotovila, da more biti oseba na drugi strani prijetna. Torej sledijo prvi pogovori, smeh, odkrivanje ... spoznavanje nekoga novega. Ta oseba je res simpatična in neverjetno sva si podobna. Kmalu ugotoviva, da sva po horoskopu oba dva ribi, rada imava podobne stvari, oba dva rada klepetava, oba dva sva se zaljubila v Barcelono, oba dva sva še vedno malo otročja in oba dva ... Ne res sva si neverjetno podobna. Kakšno naključje, da te nekdo lepega dne klikne na msn-ju in je po vsej nelogičnosti, čisto normalen fant, totalno podoben tebi, neverjetno prijazen in neverjetno nenesramen in nevsiljiv, tko kot sem bila ponavadi navajena od osebkov, ki so kar nekako staknili moj msn naslov. Neverjetno, da se tako po naključju najdeta dve osebi, ki se tako ujameta.

Torej po prvih pogovorih ... se smešno, ampak resnično za najin prvi "zmenek" dogovoriva, da greva v kino. Rekel je, da bi rad gledal film Zgodbe iz Narnije ... katerega pa sem si tudi sama želela že kar nekaj časa videti pa nisem našla "žrtve", ki bi jo lahko zvlekla v kino.(Hjaa Anja je v Londonu) Torej, bi šla jutri v kino? Seveda sem bila takoj za, potem pa tisti ammm ... veš jaz sem rahlo sramežljiva, tukaj po msn-ju še gre, ampak v resnici ... Ne pa saj ne bo tako hudo ... če ne drugače, oba rada "čvekava" ... se bova pa tako reševala iz zagate.
Ampak moram priznati, da sem se spet res počutila, kot da bi šla na prvi zmenek. Od mojih prvih zmenkov je res minilo že ogromno časa, zato tega pač nisem navajena. Tista prva kepa v želodcu in grlu ... grozen občutek, ampak sem komaj čakala, da se srečava in bo tista prva živčnost minila. In res je bilo tako. Prve besede so šle malo težje z jezika, potem pa tudi to ni bil več problem. Film je bil odličen, mislim, da narejen kot nalašč za naju, sanjača.
Marki pa je bil takšen kot sem ga spoznala na msn-ju, prava mavrica.