Včeraj me je iz tira vrgel en sam telefonski klic. Povedal mi je, da je na urgenci in da ne more govoriti z mano. Poklical me bo ko bo lahko govoril. V tistem trenutku mi je zastalo srce. Nisem vedela kaj naj si mislim oz. kaj lahko pričakujem od naslednjega telefonskega klica. Kaj je narobe, mi je odmevalo v glavi? Upala sem samo na to, da se mu ni kaj zgodilo na cesti. Moja največja želja je bila, da mi pove, da si je zvil, zlomil nogo na petkovem fuzbalu. To bi še najlažje prenesla. Vse ostalo bi me psihično totalno ubilo.
Ne vem kako sem preživela tisto naslednjo uro, vem samo da se mi je vlekla kot še nikoli. Ko me je končno poklical, je bil njegov glas čisto drugačen, kot uro prej. Na srečo je bilo v njem več živahnosti, topline in predvsem manj strahu. Hvala bogu so se moje mislu uresničile, na urgenci je pristal zaradi njegovega preljubega nogometa. Poškodoval si je koleno. Po eni strani sem si kar odahnila, da ni bilo nič hujšega, po drugi strani pa bi vseeno raje videla, da se mu sploh ne bi bič zgodilo.

Pozno zvečer me je poklical če lahko pride k meni, doma se ni počutil dobro in rabil je nekoga, ki bo poskrbel zanj. Seveda sem se spet počutila kot mama koklja, ki neguje svojega piščančka, ampak to počnem z največjim vesljem, pa tudi če to počnem ob 1h zjutraj. Z nasmehom na obrazu ga opazujem vsega nebogljenega. Z nasmehom seveda zato, ker se pusti tako razvajati in crkljati in v tem naravnost uživa.

Najlepše pa mi je seveda to, da mi moj piščanček z vsem srcem pokaže kako hvaležen je za moje crkljanje in mojo potrpežljivost. Najbolj me razveselijo njegove male zahvale, seveda pa mi je najlepše to, da lahko zaspim v njegovem objemu, za lahko noč pa slišim kako zelo me ima rad, koliko mu pomenim in da nočne lučke še ne bi ugasnil, ker bi rad gledal kako bom zaspala.

Najini trenutki ...