Michael me spominja na nekoga, s katerim sem v osnovni šoli preživela veliko in še več časa. Bil je moj prvi prijatelj. Moj prvi moški prijatelj, s katerim sem cele popoldne vesela na telefonu, debatirala po ircu in po pouku hodila k njemu in občudovala njegove živali.
Bil je problematičen fant, tako kot vsi s katerimi sem se razumela. Pridnih, pohlevnih in priliznjenih fantkov ne maram. Vedno so me obtoževali, ker sem se družila z njimi in me grajali, ker naj bi špilala njihovega odvetnika. Celo osnovno šolo so me prepričevali, da to ni dobro zame. Slab ugled Tjaša, slab ugled.
Ampak meni ni bilo važno, jaz sem se z njimi odlično razumela. Še danes se. Pa čeprav se slišimo in vidmo redko.
Na žalost so se naše poti nekako razšle ... vsi hitimo po svoje.

Majkl me nanj spominja zato, ker je bil ened redkih moških, z glasbenim okusom. Eden redkih, ki mu je to sploh kaj pomenilo. In Michael je njegov največji vzornik. Še danes. Seveda govorim o stilu. Klobuk, dolgi črni lasje, temen dolg plašč in črne hlače ... Prav zato je bil v majhnem kraju kot je naš, pred leti v osnovni šoli Florjan odpadnik, fant s katerim se, pridna punčka kot je bila Tjaša, ne bi smela družit.

In spremembe ... v življenu so nujne. Pa čeprav bi včasih najraje videla, da bi se zaprla v veliko škatlo in ostla v njej do konca življenja. Brez sprememb, še posebno brez tistih nepričakovanih in bolečih, a na žalost ne gre.
In včasih bi naredila vse, samo da bi lahko spremenila določene stvari. Začenjši z nekaterimi ljudmi okoli mene. In ne v smislu, da bi spreminjala njih, spreminjala bi okoliščine zaradi katerih ljudje trpimo.

Ampak kot pravi Majkl ... I am starting with the man in the mirror!