... od leta, ki se je začelo pravljično.
Lepše kot sem si sploh lahko predstavljala. Živela sem v oblakih in prve dva meseca, kot da je vse ostalo okoli mene nepomembno. Živela sem zanj in za vsak najin trenutek. A sem kmalu spoznala, da v življenju ni vse samo pravljica. Zadnji, dan ko sem bila nazadnje zares srečna je bil 25. februar. Moj rojstni dan. Potem pa se mi je začelo vse podirati pred očmi.
Ljubila sem ga noro, bolj kot sebe, bolj kot vse na svetu. Ljubim ga še danes.
A sem ga letos aprila izgubila. Zaključila sva najino pravljico, kljub ljubezni, ki še vedno živi v mojem srcu.
Takrat sem prvič v življenju zares mislila, da bom umrla. Ubistvu niti ne znam opisati občutkov in bolečine v mojem telesu. Kako zelo me je bolelo ... izgubila sem del svojega srca, del sebe, del tiste moje duše, ki je živela za vsak dan in za vsak trenutek, znova in znova.

Nikoli ne bom pozabila koliko noči sem prejokala ob misli nanj, kako zelo sem si ga želela, samo za trenutek. Samo za en dan. Za en poletni dan. Poletje pa je minilo brez njega.
Moj najljubši letni čas, sem tokrat delila z dvema osebicama, ki mi v tem trenutku pomenita moj nov svet, nov delček mojega srca ... Spoznala sem ju bolj kot ne po naključju. Najprej Nežo in potem še Ano. Obe preko intrneta, preko foruma in msnja.
Z Neži sva takoj ugotovili, da sva si v marsikateri stvari podobni bolj kot si lahko sploh predstavljava. Ko pa sem nato spoznala še Ano, sem vedela, da je največji sonček na tem svetu. Polna energije, polna elana, pripravljena na neumnosti in na vsa pohajkovanja po Zari.
Takoj smo se ujele, vse tri. In danes lahko rečem, da ju imam rada. Na nek poseben način, ker sta tudi onidve posebni. Vsaka na svoj zelo drugačen način. Ravno zato mi toliko pomenita, ker smo si med sabo tako zelo različne, a hkrati tako zelo podobne.

Jesen se je nadaljevala žalostno. Z vsemi mojimi problemi na faksu se nisem znala soočiti. Očitno sem človek, ki ga vsi ti pritiski ubijajo ali pa moja koža še ni tako zelo utrjena, ker življenje od mene še ni zahtevalo takšnih preizkušenj.
A vendar sem tudi to nekako prebrodila in danes sem na novi poti. Upam, da mi tokrat uspe, srčno si želim in drugače gledam na nove naloge, cilje, ideje ...

Konec leta pa sem izgubila njo. Osebo, ki sem jo potiho občudovala od kar sem bila majhna punčka. Bila je zlata mama, zlata babica. Oseba, ki je zame skrbela pol mojega otroštva, oseba, ki nam je dala vse kar je premogla na tem svetu. Nikoli je ne bom pozabila. Vseh trenutkov pred našo staro hišo, ko smo se podili na gmajni, nabirali deteljice in se lovili ob potoku. Vseh trenutkov v njenem novem domu, kjer nam je z veseljem kuhala in nas sprejemala odprtih rok. In tistega leta, ko me je za dobro jutro na mizi vsak dan čakala zvrhana skledica žgancev z mlekom.

Vse od aprila sem sanjala samo ene sanje. Si želela samo eno željo. Živela samo za en trenutek. Kričala bi, ubijala ... vse za en sam samcat trenutek, ki sem ga 25. decembra tudi doživela. Kako ironično ... natanko 10. mesecev po tem, ko sem bila nazadnje zares srečna. Tudi tega trenutka ne bom pozabila pa čeprav je samo biljka v moji sreči, ki se je oklepam bolj kot česarkoli drugega. Ljubim ga ... z vsem mojim srcem.

In ob koncu leta želim vsem tistim, ki jih imam zares rada in vsem tistim, ki zvesto spremljajo moj blog in me podpirajo pri vseh mojih blodnjah ... naj bo novo leto polno mavrice, polno iskric v očeh, polno tistih pravih iskrenih nasmehov, polno drobnih trenutkov in malenkosti, ki nam življenje delajo lepše, polno zaljubljenih pogledov, polno norčij in traparij. Naj bo leto novih želja, novih sanj, novih idej, ciljev in načrtov.
Živite za trenutke, za svoje sanje ... poslušajte tisto kar vam govori srce in živite vsak dan znova.
Sanjajte sanje ...