... leto se nikakor ni začelo po mojih željah.

Slabost se je začela že na avtobusu, a sem celo pot upala, da je to zaradi pomanjkanja domače hrane, utrujenosti in dolge vožnje.
Komaj sem čakala svež ljubljanski zrak, ja ne boste vrjeli, proti Beogradu, je ljubljanski zrak svež, tudi tisti na glavni avtobusni postaji.

Ampak slabost kljub temu ni popustila. Vsa hrana mi je nevrjetno smrdela, prav tako vse ostale stvari ... moj kovček še danes stoji v kotu, tako kot sem ga odložila, vse stvari v njem mi obupno smrdijo.
Ko sem se komaj le prisilila, da sem spila šalčko čaja pa se je vse skupaj šele začelo. Moji obiski wc-ja so bili vse pogostejši, vrtoglavica, globko dihanje in nabijanje srca pa vse hujše. Dokler nism bila tako zelo izčrpana, da me je mami na silo zvlekla k zdravniku, no pa saj moči, da bi se branila tako in tako nisem imela. Želela sem si samo, da se moja bližnja srečanja z wc školjko čim prej končajo.
V zdravstvenem domu sem še komaj stala in že sama misel na iglo in jemanje krvi mi je še bolj zelenila, že tako in tako popolnoma zeleno faco.
V labaratoriju so me seveda najprej vprašali, če se tako zelo bojim igle, da sem popolnoma zelena, in ko sem jim razložila, da mi je slabo že tako in tako, zaradi igle pa še bolj, so me po hitrem postopku poležali na posteljo, preden bi moja rit pristala na tleh.
Potem se zaradi vrtoglavice in ogabne slabosti stvari nekako sploh ne spomnim, mami me je le s težavo zvlekla po vseh možnih stopnicah nazaj do mojega zdravnika, kjer nisem vedela ali naj se vržem ob tla, tulim in bruham od samega hudega ali kar pri priči umrem, ko sem slišala njegovo diagnozo. Zelo slaba krvna slika, huda zastrupitev s hrano in dehidracija. Nujen bo sprejem in hospitacija na infekcijski kliniki.
Vse kar sem v tistem trenutku lahko videla so bile igle in kako me prebadajo. Moja najhujša nočna mora. Igle in vse kar je povezano z njimi.
Seveda sem jokala kot majhen otrok in mami me je le s težavo prepričala, da je tako najbolje.
In potem spet mučna vožnja do Ljubljane, mučno čakanje, ki me je ubijalo bolj kot karkoli ... tersel me je mraz, bolelo me je celo telo, komaj sem dihala in najraje bi se sredi čakalnice vrgla ob tla in tulila kot majhen otrok.
Potem sem končno dočakala, da me je na infekcijski kliniki sprejel zdravnik, da so me sestre oblekle v otroško pižamico, z ladjicami in galebi, in me odpeljale na otroški odelek, kam pa drugam seveda, saj ravno tja spadam. Mami se mi je neprestano smejala, ker moje dramatizacije še kar ni bilo konec. Že samo, da sem pomislila na to, kako mi bodo v žilo zapičili iglo po kateri bodo v moje telo curljaje vse možne tekočine, se mi je stemnilo in spet sem tulila kot žival.

Sestra, ki je imela nalogo prebadanja moje žile, je bila na mojo srečo zelo prijazna in zelo razumevajoča, do takšnih otrok kot sem jaz, prav tako pa tudi vse ostale sestre, ki so se mi seveda z mojo mamo na čelu smejale, tako kot se mi vedno smejijo vsi zdravniki in vso ostalo bolnišnično osebje.

In potem se je začelo mučno odštevanje in buljenje v tiste plastične zadevice iz katerih po kapljicah v žilo curljajo vse možne tekočine. Spati seveda nisem morla, saj se mi je vsakič, ko sem se premaknila zazdelo, da čutim tisto iglo kako se mi premika v žili. Ogabno. Še danes ne vem kako sem zdržala, ampak zaradi dehidracije in neprespanosti, sem bila tako omamljena, da se pomoje niti dobro nisem zavedala, kaj se mi dogaja.

Po infuziji pa sem bila kot rožica, moje telo je bilo za 100% prerojeno in tudi barva na mojem obrazu je sličila na mojo vsakdanjo cigansko polt. Na zdravnikovo vprašanje, če želim ostati še čez noč pa sem z glasnim, prosim ne, samo upala, da se bo moja želja uresničila in bom čim prej lahko videla svojo domačo posteljo.
Tako se je moja odisejada, nočna mora in prva hospitacija zaključila prej, kot so mi najprej napovedali in ta trenutek upam, da nadaljnih miljaužent let več ne vidim bolnice, igel in vsega kar spada zraven.