Nedelj ne maram. To je sigurno najbolj dolgočasen dan v celem tednu. Še dobro da ga rešuje TLP. Ponavadi se cel dan prestavljam iz enega stola na drugega, iz kavča na posteljo, iz postelje spet na stol ... in seveda ni šans, da bi se spravila na tisti stol za mizo in se po možnosti kaj učila. Za učenje ob nedeljah nimam energije.

Danes sem se zbudila v obupno sivino. Kako sovražim to morasto vreme ... resnično sem človek na katerega ima vreme abnormalen vpliv. Sovražim že samo misel na to, da se bo megla cel dan vlekla nad mojo glavo in mi morila misli. In dež ... sovražim ga. Čeprav ljubim vodo ... sta dež in sneg edini obliki vode, ki ju nikakor ne prenašam. Še najmanj pa tukaj "v dolini", kjer že dolgo sanjam o prvih zvončkih, telohu, metuljčkih, lastovkah, dolgih sprehodih ...

Potem pa za povrhu začne še snežiti. Skoraj me je kap, ko sem po nekaj urnem zabušavanju in sanjarjenju, seveda pri spuščenih roletah ... končno te le uspela dvigniti in se zazrla v pravi snežni metež. Sploh ni snežilo, ampak je nebo na nas dobesedno metalo ogromne snežene plahte. Zakaj??? Zakaj?? Kaj ga ni bilo že dovolj za letošnjo zimo? Vsa jezna in tečna bi se najraje vrgla na kolena in se histerično razjokala.

Vseeno se uspem nekako zadržati in skriti slabo voljo pred mojimi domačimi ... nikakor ne bi prenesla vseh tistih nadležnih vprašanj v stilu, "Ja Tjaša kaj je pa spet narobe?". Počasi se zavlečem v mojo mehko posteljo, v ušesa si zataknem svoj novi mp3 player, v roke vzamem odlično knjigo, ki sem jo sicer že večkrat prebrala, ampak v tistem trenutku drugega recepta pač nisem našla.

Ta trenutek pa že razmišljam o tem, da je jutri nov dan. Dan, ko se bo sneg že začel počasi topiti, dan, ko se teden zares začne in dan, ki bo prinesel nove, lepše in veselejše trenutke.