Po vseh načelih, zakonitostih in po vsej logiki tega sveta sem jaz bitje, ki ljubi poletje. Otrok, ki je zaljubljen v sonce, morje ... Poletje. Otrok, ki živi, diha in umira za poletje. Za tista dva meseca energije.

Vendar pa moja mami pravi, da bi prav jaz morala zimo prenašati bolje kot vsi ostali. Rojena sem namreč pozimi. Mogoče pa ima celo prav in je v tem skrito celo nekaj resnice. Kjub temu, da bentim nad nizkimi temperaturami, ogromnimi količinami snežnih padavih, poledenelimi pločniki in to sivino, ki nad našo malo vasico ždi večino leta, se potiho razveselim prvega snega in prvih snežink. Razveselim se spominov na to snežno idilo in razveselim se spominov na njo ... Kranjsko Goro.

In čeprav zime v resnici ne maram, ljubim to malo mestece, ta mali kraj ... to malo vasico. In čeprav je od takrat ko sem bila tam nazadnje na
počitnicah minilo že kar nekaj let, Kranjsko Goro še vedno obožujem. Še vedno jo poznam kot svoj lastni žep in še vedno se tam skriva moj najljubši kotiček ... jezero Jasna, seveda pa saj je vendar voda.

Ko sem bila še osnovnošolka smo se z družino vsake zimske počitnice za en teden odpravili v Kranjsko Goro. Nič ni bilo lepšega kot to, da smo lahko brezskrbno uživali v tej snežni idili. In v tem tednu imam tudi rojstni dan. Nič ni bilo lepšega od tega, da imam rojstni dan med počitnicami, saj ni nič lepšega kot to, da lahko na ta dan počneš kar hočeš. Z mami sva na ta dan vedno spekli torto, potem pa sem se ponavadi celo popoldne brezskrbno drsala na Jasni.

Spominjam pa se tudi zim, ki sem jih v Kranjski Gori preživela z atletskim klubom v katerem sva takrat z bratcem trenirala atletiko. Jaz manj, on bolj uspešno, na počitnice z njimi pa sva vedno odšla oba. Nikoli ne bom pozabila kako smo se sankali v Tamarju, se kepali in kako smo si največji smučarski mojstri sredi Vitranca odpenjali smuči in se nato z največjo trmo in jezo po riti spuščali do vznožja smučišča. In nikoli ne bom pozabila spominov na svojo prvo ljubezen. Žiga ... ni bila čisto prva, bila pa je prva, tista malo bolj resna ljubezen. Bila sem zmedena, a vseeno to ni bil moj prvi poljub in moje malo mestece nikoli ni bilo priča, temu edinstvenemu dogodku.

Spominjam pa se tudi poletij, ki sem jih kot osnovnošolka preživela v Kranjski Gori. Takrat s KK Grosuplje ... kako prav ti takrat pride na vseh športnih področjih nadarjen bratec. Kranjska Gora je poleti še posebno lepa. Toliko zelenih poti za sprehode, kolesarjenje in seveda Jasna, ki takrat zaživi v vsej svoji lepoti. Jezero kjer se rojevajo nove dogodivščine in nove norosti. Nikoli ne bom pozabila, kako smo se takrat že kot malo starejši mulci cele dneve potepali naokoli, hodili na tortice, kolesarili in se seveda kot največji "đeki" kopali v svinjsko mrzli Jasni.

Tisto najino prvo zimo pa sem bila v Kranjski Gori tudi nazadnje na počitnicah. To je bil eden hujših tedednov v mojem življenju in tako sem nato vse nadaljne počitnice ostajala doma. Danes pa te brezskrbne počitnice še kako pogrešam in prav rada bi jih preživljala v mojem malem mestecu ... zimske seveda, poletne preživljam samo še na morju.

In ko bom velika, bo ena izmed mojih hišk locirana prav v tem malem mestecu.