... danes je sigurno eden najbolj depresivnih dni v zadnjem času. Že jutranji pogled skozi okno me spravi v slabo voljo. Spet dež in ta mračna sivina.

Se že vidim kako tečna bom, samo zato ker mi bojo malenkosti morile dan. In še najbolj sem tečna zato, ker moram v tem bednem, deževnem, morastem vremenu na faks.

Seveda sem tja pricapljala mokra kot miš. S premočenimi supergami in s kavbojkami mokrimi do kolen ... ja to je tako, ko se voda enkrat vpije v njih, samo lepo počasi leze gor do riti. Aaaa kako to sovražim. In 3 ure me zebe v noge kot cucka.

Predavanja pa seveda ne bi mogla biti bolj dolgočasna. Ampak to je vedno tako, ko je dan najbolj beden in ko se ti niti malo ne da poslušati, so predmeti najbolj defektni, profesorice pa najbolj zdolgočasene.

Hvala bogu, da obstajajo ljudje, ki niso vremensko odvisni in jih dež niti malo ne moti. Hvala bogu, da se je našla in me zvlekla na čaj. In hvala bogu, da obstaja moja Zara ... današnja svetla točka, ki me je spravila v dobro voljo. In zakaj se mi zdi, da je ona kot ustvarjena zame? ... zato, ker mi vse kar zvlečem na svojo rit paše, no recimo da skoraj vse. :) Velika večina krpic je kot ustvarjenih zame, škoda je le da milijoni niso ustvarjeni zame. Ampak vseeno sem nova lastnica parih krpic moje ljubezni.

Zara ... moj današnji sonček! ;)