Zakaj se mi to zgodi vsakokrat, ko že skoraj popolnoma izgine iz moje glave. Takrat se ogasi tista vest, tisti notranji glas, ki mi nikakor ne da miru in občutek imam, da mi bo razneslo želodec, celo telo.

Je to znak, da še nisem pripravljena na nekaj novega? Zakaj se mi to dogaja, ga imam še vedno tako zelo rada?
Priznam, da ga imam, da ga bom vedno imela. Tudi, če bo za vedno tam na drugem koncu sveta in tudi, če nikoli več ne bo v mojem življenju prisoten tako kot je bil. Takšne ljubezni pač ne moreš popolnoma izbrisati. No vsaj jaz jo ne morem. Ker je bila prva, prava in edina.

Ampak počasi si začel bledeti v moji glavi, z vsakim dnem lažje zaspim, brez poljubov in brez misli, namenjenih tebi. Zakaj me torej razjeda nekakšen občutek krivde ... kot, da bi nekaj delala narobe ker spoznava nove ljudi. Pa saj jih sigurno tudi ti.

Zbledeli so tudi najini pogovori, hvala bogu, ker so me psihično preveč uničevali. Želela sem si doseči točko, ko ne bom več tako obupana, ko ne bodo vse misli namenjen tebi. Sedaj pa sem spet nekje na začetku. Spet se ne razumem. In spet ne vem kaj se dogaja v mojem srcu. Ne vem zakaj imam v svoji glavi spet tisto misel, ko boš doma ... mogoče pa, mogoče pa sva še kje midva, mogoče bo pa drugače? Ne, ne bo drugače in ne, ne bo te do junija naslednjega leta. Kako naj si dopovem, da ne bo drugače?

Strah me je novega začetka, novih občutkov, strah me je nasplošno stikov z nekom drugim ... danes je spet vse tako zelo zakomplicirano.