01 november 2006
Ona ...
Bila je visoka gospa, temne polti in vitke postave. Vedno urejena, prava dama. Tudi doma, ko je skrbela za svoje vnuke. Nikoli zanemarjena in neurejena. Sfrizirana tudi za štedeilnikom. Okitena s svojim najlepšim nakitom, oblečena v svoja skrbno izbrana oblačila.
Celo življenje se je trudila za svoje moške in jih vzgojila v prave gospode. Nato je celo življenje skrbela za njihove vnuke. Vsak dan jih je že navsezgodaj zjutraj sprejela v svojo veliko posteljo, v kateri je kraljevala. Poskrbela za njihov zajtrk, jim skuhala kosilo, nato pa jih pospremila čisto do šolskih vrat. In tako vsak dan znova. Dokler otroci niso odrasli in odšli vsak po svoje.
Prelepi so spomini na gmajno pred njeno staro hišo, kot jo je imenovala. Prelepi so spomini na staro hišo, v kateri ni manjkalo kotičkov za igro. Prelepi so spomini na njeno veliko spalnico, v kateri so se otroci z veseljem igrali in se skrivali v omarah. Prelepi so spomini na kosila, ki jih je gospa skrbno pripravljala. Za vsakega posebaj. Vsak dan nekaj čisto drugega in posebnega.
Potem pa se je gospa nekega dne preselila v novo stanovanje. V novo okolje. Otroci pa so čisto zares odrasli in vedno manj so jo obiskovali. Vsak s svojimi skrbmi in nalogami ...
Dokler gospe pred 2 mesecema dokončno ni pokosila bolezen. In otroci so jo kljub trmi in močni volji, zaradi katere je gospa pri častitljivih 82 letih še vedno brez pomoči skrbela za svoje gospodinjstvo, sama hodila v trgovino, se vsak dan sprehajala ob potoku in bila še vedno urejena takok kot prava dama, le spravili v bolnišnico, kjer so se začeli mučni dnevi za njo in njeno družino. Mučen boj za življenje in mučen boj za dostojanstvo gospe.
Od nekdaj visoke, postavne, urejene in skrbno negovane gospe je ostalo samo še suho, posušeno telo. Telo z veliko dušo in velikim srcem pa čeprav jo je le slednje obsodilo na neumorno vegetiranje in boj za preživetje. Gospa je kar na enkrat postala neprepoznavo telo na bolnišnični postelji. Duša in zlato srce ujeto v brezupno stanje bolezni.
Žalosten je pogled na njo in žalostna je kruta resnica. Nekoč tako postavna gospa je danes samo še senca svoje preteklosti. Boli pogled na njo in na njene velike oči. Boli.
Prosim ne odidi še ... toliko je še stvari, ki bi rada, da jih doživiš z nami!
7 Comments:
joj :(
moj dedi je bil lih tak ... samo, da je on umrl pr 56 in so vsi vedeli, da bo samo 1x šel ... hvala bogu, nikoli ga ni nič bolelo in je umrl v spanju ... ampak gledat takega človeka, nezmožnega - joj :(
upam, da bo s tvojo babico vse OK ... sej je močna oseba in ima veliko ljudi, ki jo imajo radi ... v najslabšem primeru, pa bo odšla z nasmehom na licih, ker ve, da jo ima toliko ljudi radih (evo, že jokam :( )
Vseen lepa zgodba, čeprov se teb mogoče ne zdi tko. Imela je možnost živet tako dolgo, čez 80 let kar danes ni kar tako. Enkrat pa se vse konča. Dokler bo tu bo, ko bo odšla ji bo tam bolje. To kar doživlja zdaj ni nič kaj prijetno. Ona se najbrž matra, vi pa želite da ostane še tukaj. Čudno je vse skupi to za razumet, samo tko je. Ko bo odšla, bo ostal lep spomin in lahk boste rekl, ja sj je babi lepo živela.To je veliko.Več kot če ti bolezen vzame človeka ki ga rabiš in to veliko veliko prej. Ampak to je življenje. Vsaka taka stvar nas naredi močnejše-to je dejstvo.
By 
Neža, at
10:13 dop.
Ja res je, najtežje je to, ko gledaš človeka, ki je bil včasih tako poln energije, danes pa komaj spregovori par besed. :(
Ubistvu ne moreš vrjet kako bolezen spremeni človeka, dokler tega ne občutiš na lastni koži oz. vidiš na lastne oči.
Kako neprepoznaven rata človek ...
Drugač pa mi res upamo, da bo z njo vse ok, ker je v zadnjem času prestala že 3 operacije, katere je vse prensela ful dobro, ampak kaj ko se nikakor ne more rešit te bolnice. :(
Hvala!
By Tjaša, at
10:15 dop.
Moja babica je bila ista kot tvoja, vedno je letala okrog, še vedno vozila avto, hodila na potovanja, potem pa je šla v bolnico zaradi težav z želodcem in nazaj prišla hroma zaradi možganske kapi - in to pri razmeroma "mladih# 68. Težko si predstavljam kako grozno mora biti človeku, ki je bil še pred parimi dnevi poln energije, potem pa je še senca samega sebe in praktično rožca. Saj se grdo sliši, ampak želim si, da bi odšla že tisti dan, ko jo je kap. Mi smo čez nekaj let sicer lažje sprejeli njeno smrt, ampak njej je bilo prekleto težje ... pa bi moralo biti ravno obratno.
Drži se punca, saj veš, da se enkrat še srečata, do takrat pa uživaj življenje kot bi ga ona, da ji boš imela o čem za poročati :)
By SlepaKura, at
12:39 pop.
Če še enkrat dobro preberem, sem mogoče res malo preveč morbidno vse skupaj napisala. Se opravičujem!
Tvoji babici želim še vse dobro!!
By SlepaKura, at
12:43 pop.
ob teh besedah k si jih zapisala sm se tkoj spomnla na mojga malega bratca...res ni živel dolgo in ni se še zavedal sveta okoli sebe in tut mene ni blo še takrat na tem svetu, ampk vseeno boli in večkrat pomislim na njega :D ful hudo k ti tkole nekdo umira počasi...
Ojoj Tjaša sej nimam besed. BOdite z njo, čim več. Bodite ji v oporo, moralno in čustveno,... čim večkrat ji dajte vedet, da jo imate radi. Meni je še danes žal da svoji babici tega nisem rekla, preden je umrla,...oh ja če bi lahko čas zavtrela nazaj,...
By Dejzi, at
11:17 dop.
