... danes spet malo bolj.
Ne bom pisala kako žalostna sem pa čeprav resnično sem. Mogoče ne ravno žalostna. Vseeno pa v meni ždi nek čuden občutek, ki ga niti ne znam dobro razložiti, opisati.
Resnično sem vesela, da sem te na današnji dan pred 6 leti spoznala, točno takšnega kot si. Navihanega, rahlo sramežljivega 15 letnika, ki ni skrival svojih namenov. Bil si odkrit in prikupno sramežljiv, jaz pa obupno razigrana, polna energije in seveda polna svojega govorniškega navdiha. Tako si me vedno zafrkaval, da sploh nisi prišel do besede, ker sem bila jaz tista, ki je nonstop samo govorila.
Sprehodila sva se čez celo Ljubljano. Nikoli ne bom pozabila kaj vse se nama je v tisti dobri uri zgodilo, koliko stvari sva si imela za povedati. Kako nevrjetno spročena sva bila. Dva najstnika, brez skrbi, na novi poti, sveže zaljubljena ...
Izbrala sva si film, katerega naslova sigurno nikoli ne bom pozabila, še manj pa njegove vsebine. Možje X. Najbolj nenevadna izbira za prvi zmenek, pa saj ni važno. Tako si ga bom vsaj zapomnila za vedno.
Pospremil si me do avtobusne postaje. Vso pot sem bila v sebi nekako žalostna, saj sem od večera pričakovala veliko več. Mogoče poljub v kinu, poljub kasneje na pijači, dotik rok, objem ... karkoli. Priznam, bila sem neučakana.
Potem pa se je zgodilo, zadnjo sekundo. Ko sva se že poslovila, ko sem se že obrnila in bila z eno nogo že skoraj na stopnicah avtobusa ... Kaj pa lupčka za lahko noč? Nisem vedela ali sanjam, ampak plašno si se opgumil in me poljubil čisto zares. Ne na lička, kot sem pričakovala in ne narahlo. Ampak zares.
Od takrat sva bila fant in dekle ... brez vprašanj, brez dogovorov. Po tistem večeru sva vedela, da je to to.
Danes najine pravljice ni več ... pa vseeno. Tistega dne ne bom pozabila nikoli, tako kot tudi tebe ne. Če ne dugače, boš zame vedno moj Til, oseba, ki je ne bom nikoli v življenju pozabila.
Nekdo, ki ga imam rada tako, kot le malo oseb v mojem življenju.
