Kam so izginile sekunde, minute, ure, dnevi, tedni, meseci? Kam je izginil čas? Zdi se mi, da se je pomlad komaj začela dobro prebujati, pa je poletje že zdavnaj zaspalo in že se prebuja jesen.

Ko si mi prvič povedal, da odhajaš za pol leta študirat v tujino, se mi je zdelo, kot da boš odšel za celo večnost. Zdelo se mi je, da pol leta ne mine nikoli. Kot, da je to čas, ki se vleče in ne mine nikoli.
Danes pa vidim, da pol leta mine prej kot si lahko predstavljaš. Sploh ne vem, kdaj se je vse skupaj zgodilo. Kdaj so se iztekle te sekunde, minute, ure ... Sploh ne vem kdaj sem uspela zadihati, zaspati in se spet zbuditi.

V zadnje pol leta se je zgodilo veliko. Več kot sem si kdaj koli predstavljala. Več kot sem si želela. A še vseeno je ostalo eno. Nekaj kar ni izginilo in najvrjeteneje ne bo nikoli. Moja ljubezen do tebe.

Priznam, da te pogrešam. Da pogrešam naju. Pogrešam tiste najine trenutke, ko sva se imela lepo, ko sva se najbolj razumela, ko sva se nasmejala, ko sva se znala pogovarjati.
Pogrešam tebe in tisto, kar si bil.
Pogrešam tvoje poljube, tvoje dotike, pogrešam tvojo toplino in tvoje telo. Tvoj vonj, tvoj glas ... tvoj pogled.
Pogrešam tvoj objem, tvojo bližino. Pogrešam tiste večere, ko sva skupaj zaspala in jutra, ko sva se skupaj zbudila. Pogrešam te ob jutrih kot je današnji, ko bi se z veseljem stisnila v tvoj objem in se s tabo prebudila v nov dan.

Pozabila sem na vse slabo in se naučila kako živeti. A vendar me boli, ker živim brez tebe. Tako rada bi zavrtela čas nazaj in popravila vse svoje napake. Tako rada bi pozabila, pa ne znam. Ne znam izbrisati tistega, ker je v mojem srcu.

Rada bi, da veš kamorkoli greš, del mene bo vedno s teboj. Hočem, da veš kjerkoli že boš, del tebe bo vedno z menoj!

Rada te imam, tako kot sem te imela tistega dne.