Zadnje čase se mi dogaja toliko stvari, da sploh ne vem kje v tej zmešnjavi sem jaz.

Tekam od enega faksa do drugega, urejam milijon stvari ob katerih se mi obrača želodec. Sploh na Filo faksu, kjer personal kar žari od prijaznosti, da njihove hitrosti in prilagajanja sploh ne omenjam.
Upam, da bom čim prej našla najprimernejšo rešitev, preden se mi popolnoma zmeša zaradi tega našega ogabnega sistema.
Seveda lahko spet samo čakam na pošto.

Mogoče se mi obeta selitev. Ali pa vsaj daljša vsakodnevna potovanja. Ubistvu sploh ne vem, če se tega veselim. Mogoče? Pa saj ni važno, samo da mi končno enkrat zalaufa.

In nekje vmes je tukaj še delo, ki ga sicer opravljam z veseljem, vendar mi jemlje ogromno energije. To je delo v katerega moraš vložiti celega sebe in ogromno energije. Še dobro, da se bo ta energija na koncu poznala na mojem tekočem računu. In hvala bogu za osebke s katerimi delam, z njimi pa res nikoli ni dolgčas. Komaj čakam soboto.

In potem je tukaj še on, ki ga nenormalno pogrešam. Komaj čakam, da pride za tistih par dni. Tudi, če samo za trenutek.

In danes se bojim zaspati, ker jutri ... jutri pride tisti dan ... dan, ki se ga bojim. Kam čas beži ?