Ja komentar ene izmed deklic na mojem blogu, mi je dal kar malo mislit. Pa ne v slabem smislu. A sem se vseeno začela spraševat, če je res tako zelo grozno? Se sliši in izgleda res tako zelo hudo?

Naj povem, da v resnici sploh nisem tako zelo žalostna, zafrustrirana, tečna ..., kot se mogoče zdi na prvi pogled oz. na prvo branje. Je pa res, da večina stvari, ki jih napišem zveni tako. Ampak najvrjetneje je to posledica tega, da lažje opisujem občutke, ko sem žalostna oz. občutke, ki jih pogrešam in občutke po katerih hrepenim.

Večino dneva se presmejim, sem dobre volje, popolnoma normalno funkcioniram. Brez, da bi bila kakorkoli zamorjena. Je že res, da imam svoje ternutke in sem zelo občutljivo bitje, ki hitro pokaže tisto svojo čustveno plat. Ampak še vseeno ni tako hudo, kot se mogoče zdi.

Skratka, zadnje čase sem super volje in tisti v moji bližini vidjo, da se non stop smejim. Tako, da brez skrbi. Ne čepim 24/7 v sobi in se utapljam v solzah. ;)

Obljubljam veselejše poste!