Tako ... spet ne vem kdaj mine čas. Se mi zdi, kot da sploh ne spim, ne jem ... pa je teden že naokoli. Ubistvu mi sploh ni jasno, da smo danes že 20. novembra, pa ko smo bili ravno včeraj prvega.

Prejšnji vikend je bil eden izmed najhujših vikendov v mojem življenju. Videla sem jo popolnoma skrušeno in nebogljeno. Prvič v življenju je pred mano jokala.
Tisto nedeljo sem se skupaj še z dvema sošolkama iz gimnazije odpravljala v Kranjsko Goro, ko nas je presenetil klic iz bolnice. Rada bi me videla, nujno ... Takoj so se mi ulile solze, ker sem vedela, da me želi videti samo zaradi enega razloga in ne kar tako, za prazen nič. Vedela sem, da ima nekaj kar bi rada, da sedaj pripada k meni. In točno sem vedela, da ona čuti, da je sedaj čas, da to dobim jaz ...

Zares me je zabolelo, ko sem jo zagledala, ker niti nisem znala pomagati, lahko sem samo sedela na njeni bolnišnični postelji in jokala. Začela je odklanjati zdravljenje. Preveč jo boli in njeno telo je popolnoma shirano. Do neprepoznavnosti.
Prvič v življenju sem bila popolnoma nemočna, ob človeku, ki ti pomeni vse na svetu pa ne veš kako bi pomagal, kaj bi rekel ... lahko samo stojiš in solze brez besed tečejo po licih.
S sestro, eno izmed redkih na oddelku, ki se dejansko trudi in vlaga ves svoj trud v bolnike sva jo na koncu le prepričali, da je vzela vsa svoja zdravila, se umirila in zaspala. Jaz pa sem najtežje na svetu zapustila njeno sobo. Nisem vedela ali me bo še čakala tam, ko se bom vrnila.

Kasneje tisto nedeljo sem se le odpravila v Kranjsko Goro z mojima babnicama. Po res dolgem času smo bile spet vse tri na kupu. Z Manco se še nekako slišiva in sva kar v rednih stikih vsaj preko telefona in msnja. Z Evo pa sva stike kar nekako izgubili. Nazadnje sva se srečali na pogrebu sošolkine mame. Grozno.
Tiste tri dni, ki smo jih preživele skupaj pa smo se imele nepozabno. Kot, da še vedno vsak dan sedimo v istih šolskih klopeh. Nasmejale smo se vsem našim trenutkom, vsem našim gimnazijskim dogodkom, slikam ... Nič ni bilo lepšega, kot sprehajanje po sončni Kranjski Gori, ki je meni eno ljubših mestec, dopodanske kavice, smeh, popoldanskih sprehodi, buljenje vseh možnih filomv in večerna čvekanja skoraj do jutra. Upam, da obljube ne bomo prelomile in se bomo sedaj čisto zares, večkrat videle na kavici.

V sredo sem se vrnila. In še vedno me je čakala v bolnišnični postelji, tokrat nasmejana in polna optimizma. Nekako sploh nisem vrjela svojim očem. Kako se je kar na enkrat postavila na noge in bila vsa odločna. Zaželela si je pivo. Prvič v življenju. Pivo ... in skoraj me je kap, kako na dušek ga je spila, ko sva ji z mami prinesle brezalkoholni Uni.

A njeno stanje še vseeno niha in peša. Vsakič, ko jo obiščem jo najdem v drugačnem razpoloženju. Nekako bi ji rada pomagala, a kaj ko ne vem kako. Rabila ni nekoga, ki bi se 24 ur na dan ukvarjal samo z njo, ji vlival moč, pogum, jo zvlekel iz postelje in ji pomagal, da spet pridobi tisto svojo moč. A kaj, ko v 2 mesecih še nisem doživela, da bi prišla k njej pa bi se kdo resnično ukvarjal z njo. Sestre sedijo na hodniku, za računlaniki, pijejo kavo v tistih svojih sobah, in ko jih pokličeš odreagirajao tako odrezavo, da naslednjič raje pomagaš sam pa čeprav nestrokovno.

In končno sem videla tudi svoje dve driskice in vse ostale stare in nove Kozmo kure. Po dolgem času smo se dobili na eni prijetni pijački, v prijetnem vzdušju, ravno toliko, da smo lahko malo poklepetali se nasmejali ...
Časa za žuranje in pijančevanje na žalost ni bilo ... hja naslednji vikend me namreč čaka že prvi izpit. Ubistvu sem bila kar rahlo šokirana, ko sem izvedela, da je prvi datum postavljen tako hitro, ampak hvala bogu, mogoče mi pa celo rata, da se v enem tednu naučim.

In v soboto sem začela odštevati ... pa saj je samo še en mesec, čas pa tako hitro mine, da bo to tako in tako že jutri.