Petek ...
Z babnicami smo spet poskrbele za odlično zabavo in se po dolgem času odpravile na bowling, ki se je končal s super noro dogodivščino.
Z Anči sva se že malo prej usidrale na nama zelo ljubo mesto, si naročile tanartabulši koktejlčke in oprezale za ritkami, no to je delala Anči, Tjaša je samo prikimavala ob njenih ugotovitvah. ;)
Ko sta se nama pridružili še Tamala in Melby, so fotoaparati že začeli opravljati svojo nalogo in seveda se je bilo treba spet slikati v vseh možnih položajih, kombinacijah ...
Ob 23h smo končno prišle na vrsto in naša steza je bila prosta. Najprej smo seveda morale poskrbeti za obvezno opremo, beri pijačko, obvezno večerjico, načo čipske, fotografske aparatke in primerno obutev.
Seveda smo se kmalu uživele, keglje smo začele podirati kot za šalo, fotoaparati so šklocali vse povprek, tudi izza sosednjih miz :D, naša razpoloženja pa so bila odlična, tako da smeha, primernih komentarjev in bučnih aplavzov seveda ni manjkalo.
Ena ura je minila kot bi mignil in naša igra se je končala ... počasi smo se preobule, pokomentirale še zadnje rezultate, se tipično po babje odpravile na wc in nato na parkirišču pred Klubom čakale Melbyin taksi.
In seveda naša dogodivščina ne bi bila popolna, če nas ne bi ogovorili trije že kar do dobra okajeni tipčki ... seveda je naša bodoča diplomirana goflca jezik vrtela kot za šalo in kmalu smo že drveli proti mestu zmenjeni za pijačko. Seveda nobena ni bila prepričana, da se bomo v mestu sploh srečali pa smo po nekem čudnem naključju se. Fanta sta sicer ostala samo še dva, govorila pa sta za 4. Tako smo kar nekaj časa čvekali preden smo uspeli najti primeren lokalček za pijačko ... Bačus ... Tjaša seveda ni bila navdušena, ker je vedela, da bo tam srečala svojo žabico in bo potem čisto zatopljena vanj in jo bo težko zvleči stran od njega ... in res. Že na začetku sem izgubila ostali dve kokici in tipčka, zaradi nadležnih varnostnikov ... ja v športni opremi direktiva iz bowlinga mi pač niso vrjeli da sem stara 21 in tudi v to niso bili prepričani, če se dovolj "dobra" za med smetano ... no ja nekako so me le spustili v tisto grozno vročino in gužvo ... ki sem jo sicer zapustila po 2 minutah in se raje zunaj stisnila k moji žabici, počakala na kokici, ker je ena vstrajno pisala telefonsko številko, se fino polupčkala in nato vsa vesela skupaj z njima odskakljala proti domu ... jaz vesela od poljubčkov, ostali dve pa ena zaradi telefonskih številk in druga vesela, ker je z nama preživela ta čudovit večer.

Tako se je petkov večer namesto ob polnoči, končal ob pol štirih zjutraj in v posteljo sem se zvlekla z največjim užitkom ... zjutraj me je namreč čakala kar zgodnja budnica.



Sobota ...
Z mamico, mojo ovčko in njenimi smo se že dopoldne odpravili v Kranjsko Goro. Poslovilne tekme Jureta Koširja nisem hotela zamuditi za nič na svetu. Zame je Jurček bil in bo legenda. Človek kakršnega zares spoštuješ in se ti vsidra v srce.
In včerajšnja sobota je bila kot nalašč dan za poslovilno tekmo naše legende. Prelepa sončna sobota v prelepi in ljudi polni Kranjski Gori. Jurček je poskrbel, da so v Kranjsko Goro prišli prav vsi, ki so ali pa še vedno nekaj pomenijo v snežni karavani ... Vzdušje je bilo res odlično ... ljudi je bilo ob progi in v njenem izteku malo morje, vsi so navdušeno pozdravljali šampione, ki so se malo za šalo in malo zares spuščali po še komaj zasneženi progi. Ja sonček je začel topiti sneg (jeeeeeejjj:D).
Sama sicer na snegu nisem dolgo zdržala, ker sem seveda pametna kot sem popolnoma zgrešila obutev in moje noge so kmalu plavale v malem morju. Tako sem se z mami in tetko veselo odpravila v lokalček, kjer smo na toplem ob čajčku in vroči čokoladi nadaljevanje tekme spremljale kar čez ogromno okno. ;)
Ko smo se končno malo ogrele, smo zapustile toplo gnezdece in se odpravile do odra kjer so množico ravno začeli razigravati Soul Fingersi. Komaj sem vrjela, ko se je na odru s sončnimi špegli pojavil Ivica Kostelič, poprijel za električno kitaro in začel razturavat na komad Johny be good oz. Jure be good. ;) Kmalu se mu je pridružil tudi Jure in skupaj s pevcem Soul Fingersov so odpeli komad, Jure pa je zarepal tudi par kitic svojega znanega "Učasih smučam hit, učasih pa počas" ...
Po tem pa se je že začela druga vožnja legend, ki so z Albertom Tombo in Ivico Kosteličom na čelu poskrbeli za resnično vzdušje in navdušenje med množico. Jure se je tako poslovil kot velika legenda, kot velik prijatelj svojih sotekmovalcev, kot človek, ki je in bo vedno zapisan v naših srcih kot smučarska legenda.



Sobota pa se seveda ne bi končala kot sobota, če ne bi na obisk prišla moja žabica. Že pri vhodnih vratih sem morala ugibati leva ali desna ... jeeeejj dobila sem kinder jajček, kako lepooooooo, obožujem takšna presenečenja. :D Potem pa sva se seveda kot ponavadi zvlekla na kavček, gledala film, med katerim je Tjaša seveda zaspala in ggrrr, spet nisem videla konca. Potem pa me je seveda komaj zvlekel v posteljico, ker je bilo na kavčku tako udobno. Ampak vseeno sem spet zaspančkala v njegovem objemu, ob njegovih poljubih in besedah.

Nedelja ...
Zbudila sem se ob njem ... ne bom pisala kako se ob tem počutim, ker ste seveda vsi moji bralci bloga to že najmanj milijontisočkrat prebrali :D, ampak vseeno sem ob takih trenutkih vesela kot majhen otrok in dan se takoj začne lepše in bolj energično. Ljubim prebujanje ob njem in zajtrke, ki jih pripravljam v njegovi družbi. To je vedno tako zabavno, ker seveda vedno izberem narobno ponev za jajčka pa narobno skodelico za kakav pa narobno žličko za sladkor in seveda kruhke preveč ali pa premalo popečem ... skratka zelo zabavno, ko te moški uči kako se je treba obnašati v kuhinji. :D Seveda pa je še bolj zabavno to, da mi po zajtrku takoj pobegne iz kuhinje in ja ti Tjaša pomivaj posodo ... in kje ga najdem ... v sobi za PS-jem skupaj s tamalo živaljo, ki ga seveda brez problema prepriča v igranje igric. Tako se celo dopoldne igra z njim, namesto z mano, Tjaša se seveda zabava po svoje, ampak še vseeno sem vesela, ker vem da je pri meni, da je prisoten v našem stanovanju, da ga imam nekje blizu sebe.
In ko se nedelja počasi bliža h koncu in tudi njegov odhod sem kar malo žalostna, tako rada ga imam ob sebi, da bi ga kar zaklenila v svojo sobo in ga ne bi nikamor spustila ... tako rada imam te popolne vikende ... in tako popolni so samo zaradi njega, ki mi jih zna polepšati.

In sveda tudi zaradi mojih babnic, moje ovčke in sončka, ki je bil ta vikend res priden. ;)

In do konca redakcije imamo tudi novo pridobitev ... :D