21 februar 2008
Srce ...
Srce se je zlomilo na tisoče koščkov. Bolelo je kot še nikoli. Moje življenje je ostalo brez smisla, brez pravljice za katero sem živela vse od prvega dne, ko sem ga spoznala in se noro zaljubila.
Koščke sem počasi pobirala in jih spet skušala postaviti na pravo mesto. A srce se je razbilo tako silovito, da so se že takoj majhni delci razdrobili še na manjše, za katerimi sem potem brskala po celem svojem razbolelem telesu.
Nisem si dovolila, da bi pozabila. Živela sem za preteklost in se ubijala. Sanjala in upala ... vsak dan znova. Z vsakim pogovorom, z vsako lepo besedo, z vsako najmanjšo malenkostjo, sem še bolj padala v prepad obupa, v prepad iz katerega ni bilo izhoda.
Ljubila sem bolj, kot kdajkoli poprej v svojem mladem življenju. Trgala sem se na vse strani in skušala biti popolna. Po zlomljenem srcu še veliko bolj, kot prej ...
Vedela sem da bom borbo nekoč izgubila. Borbo s svojim srcem in svojo glavo. Vedela sem, da ne bom zdržala. Kljub spominom, ki so vse do danes še vedno živi, kot so bili nekoč.
Tistega poletnega dne pa sem obupala. Svoje že čisto otopelo srce sem postavila na dlan in se odločila. Spustila sem ga iz rok, pravzaprav iz svoje duše. Bolelo je, tako zelo, da sem se utopila v svojih solzah. A takrat zadnjič in za vedno.
Obljubila sem si in prisegla. Na nek način sem vedela, da bo vedno moj in na nek način ga bom imela vedno rada. Čeprav sta najini srci odleteli visoko med oblake.
Takrat sem zaživela na novo. Utrip mojega srca je postal lahkoten, kot nekoč. Moje misli so spet začele plavati v oblakih in se obdajati z mavrico. Srce je spet postalo rdeče in polno življenja. Tako zelo malo je bilo potrebno, pravzaprav me je rešilo moje najljubše poletje, da sem spet lahko dihala s polnimi pljuči.
Danes sem spet noro zaljubljena. In tudi ti. Našel si jo. Svojo drugo polovico srca.
Nikoli nisem verjela, da se bom tega resnično razveselila ... Najina zgodba je končana, tokrat za vedno. Ljubiva in sva ljubljena, a se imava rada. Resnično rada.
Najvrjetneje še veliko bolj, kot sva se imela, a čisto na svoj in poseben način. Hvala, ker svoje življenje deliš z mano in sem še vedno del tvoje družine. Tudi ti boš za vedno del mene in moje mladosti, del mojega življenja, kjerkoli že boš.
Tjaša, 08:10
9 Comments:
To je vse lepo pa prav ampak sliko pa še vseen hočmo! :D:D
full lepo napisano tiasha :) Iskreno in resnicno...
Starči tut slikca bo ... počasi! :D
Hvala Tamara, tko kot je ja, čist resnično in čist iskreno! ;)
Sem vesela, da so se stvari tako obrnile. Vsekakor tudi ti njemu želiš vse najlepše in prav je tako. Ostalo vama bo pa nekaj, kar bosta vedno nosila s seboj. In s tem ni nič narobe :)
Tjaša tole je pa zelo lepo prebrat ;). Res sem vesela zate, da si sama sebi dala možnost, da si spet srečna, zaljubljena in da si dala to možnost tudi njemu.
Ja res sem rabila dolg časa in velik ljudi je že čist obupal nad mano, ampak na koncu je pa že moral bit tko kot je, ker šele zdej je spet tko, da jst lahko spet normalno živim.
Kokrkoli drugač vem, da bi se silla v neki, kar sploh ne bi čutila.
Mnja očitno sem res rabila tisti en mesec poletja v katerga so vsi tko zelo dvomili, ampak :D To je to.
Sem res vesela, zase in zanj! ;)
Je pa res in priznam, da si tut jst nism nikol misnla, da bom kdaj tega vesela, da bom kdaj o tem lahko pisala.
Kako se res življenje obrne!
Jz tud vesela zate jožica, da ne živiš več za preteklost, ampak za danes. :) Pa sej sm že cel čas, odkar pišeš spet vesele postke. ;)
Ostani še naprej tako bubbly (joooj, ta izraz me prou na Tyro&co. spomne, LOL)!
Lepo ampak res Lepo napisano!!
Hvala, Alex! :)
Post a Comment
Powered by Blogger
tamara tea, at
1:28 pop.
