Čisto navadni so dnevi, ki jih preživljam. Dogaja se čisto nič posebnega. Še vedno se vsaka jutro zbudim v obupno turoben dan in že za dobro jutro prekolnem prijatelja, ki lahko že 5. februarja v kratkih rokavih ležerno poležava na plaži in prebira knjigo v sončni Španiji.

Zadnje čase ga prav sumljivo pogrešam. Nič posebnega. Big deal. Spet so me pičile tiste ideje, kako bi z njim kramljala ob kavi in se na vsa usta nasmihala najinemu briljantnemu pogovoru.

Tedni in meseci mi minevajo s svetlobno hitrostjo. Pravzaprav kar težko vrjamem, da bom čez natanko 20. dni spet potiho razmišljala, da sem bila ravno zdaj stara 16 let. Ohh sweet sixteen.

In danes razmišljam, kam je odletelo še eno leto ... minilo je namreč že celih in polnih 12 mesecev od kar sem prvič sedla za svojo pisalno mizo, katere desko gulim še danes.

Se mi zdi, da sem prav zakrnela ... vikend je namreč minil ob celjenju ran, ki so nastale v soboto ponoči. Res nisem več za nikamor. Shame on me. Izgubila sem prav vso energijo, ah lažem, izgubila sem mojo party animal kondicijo. Še danes me bolijo noge od mojega poskakovanja v 10 centimetrskih petkah. Gosh!
Za vikend pa se obeta še eno, poskakovanje namreč ... hmm it's about time, da začnem vaditi.

Draga moja hvala za sladoled. Na snidenje!