Tjaša, čudna si. Vem. Hvala. Nekaj kar sem v življenju slišala že ničkolikokrat.Nekako si pač ne želim biti enaka in ista.

Nisem bitje, ki bi želelo bit kot vsi ostali. Ali drugače. Pač nisem takšna. Se samo svoja in posebna.
Nikoli mi ni dišalo tisto, kar je dišalo drugim. Vedno sem bila jaz, jaz ...

Takrat, ko so drugi žurali, sem si jaz želela sprehodov, večerov v dvoje, dolgih, pogovorov, kino predstav in gledališča.

Nikoli in nikdar v življenju nisem imela obdobja, ki bi odstopalo od mojih načel. Sem pač bitje, ki ima svoja obdobja v življenju, z več ali manju uspešno prebrodelimi krizami.

Najvrjetneje sem zakomplicirana, ker pač nisem navadna in le redki dojamejo zakaj sem takšna, verjetno tisti, ki me najbolje poznajo.
Velika večina pa mojega življanja tako in tako nikol in nikdar ne bo razumela.

Nočem in ne želim norenja. Vsaj ne tistega pretiranega, ki drugim življenje barva tako zelo mavrično. Mojega barvajo sanje, trenutki, moje male razvade, ona in danes on. Od nekdaj, sem želela in živela za tiste trenutke, takšne in drugačne, z mojimi najljubšimi.

Trenutno pač nimam nikakršne želje po odstopanju od svojih načel ... takrat, ko se bo v mojem življenju začelo takšno obdobje, zagotovo ob meni ne bo tistega nekoga, zaradi katerega moja načela še kako držijo.

Zakomplicirano? Ja, vem.
Meni se ne zdi.