My bubble: Ena in edina ...

05 september 2007

Ena in edina ...

Včasih sem ure in ure presedela pred ekranom in pisala. Prav vsako sekundo bi lahko napisala nekaj novega.

Takrat, ko je najbolj bolelo sem se vsedla in pisala. O njem, o naju ... najino zgodbo. Bilo je težko, a potem je manj bolelo ... kot, da sem vse to napisala njemu. Morala sem. Drugače, se mi je dobesedno mešalo.

Vsaj naslednjo sekundo je srce otopelo in bolečina je izginila.

Danes pa je pisanje prav mučno. Je bilo takrat res lažje? Zgodbe so kar same letele iz tipkovnice ... moje želje in sanje so bile namenjene samo njemu. Živela sem zanj in za tiste pogovore, za daljna srečanja in za tisto utripanje oranžne lučke.

Danes se zdi, kot da sem znala pisati samo žalostne zgodbe. Samo tiste pri katerih sem na tipkovnico izlivala svoje srce.

Zakaj ne vem ... po dolgem času se počutim odlično. Ni več tiste tope, ubijalske bolečine, ki me je lomila zadnje leto ...

Vesela sem in polna energije, ki je vedno živela v meni, dokler je tistega dne ni ubila najina odločitev. In prav danes tako zelo težko pišem. Nimam idej, nimam zagona, nimam zgodb ... ker se pravzaprav nič ne dogaja. Pa saj se tudi takrat ni, moje življenje je bila navadna utopija, novi in novi udarci dan za dnem ...

Danes pa polna energije nimam zgodb in nimam življenja. Vsaj tako pravijo. Zjutraj vstajam, zvečer zaspim. Vmes pa se predajam.

Tako zelo rada bi pisala. Ampak očitno ne znam ... ker v svojem življenju ne najdem več zgodb. Ali pač. Mnogo je stvari o katerih bi še lahko pisala, a ne gre.

Morda pa nočem?

Rada bi pisala o nekom. A ne bom ... se mi zdi, kot da se bo potem vse rablinilo. Tako kot se je vedno do sedaj ... če sem le omenila.

Morda sem zaljubljena ... ali pa je to samo še en poizkus v iskanju same sebe in moja prevelika želja in domišljija.

Spet me nekje tam notri žgečka. Všeč mi je ... res mi je.

Ko bi le lahko spet pisala ... očitno sem pač skonstruiarana za pisanje o njej, eni in edini.

Mogoče že jutri ... čeprav se bojim, da bo spet umrla, ker sem jo nehote omenila že danes.

Tjaša, 14:17

9 Comments:

Osebno moram deliti z ljudmi bolečino in veselje. Kadar sm žalostna vem, da me bodo potolažili, kadar sm srečna vem, da bodo srečni z mano.
Poznam strah, da se bodo sanje ali lepe stvari razblinile, če bom spregovorila o njih. Strah me je, ker je trenutno v mojem življenju toliko lepega in tako malo skrbi, da se mi zdi že kar neresnično. Zato uživam svoje življenje na polno. Da se ne bom nekega jutra zbudila in ugotovila, da je šlo vse mimo mene.
Veseli se svoje sreče Tjaša. Kaj te brigajo ljudje, ki pravijo, da nimaš življenja. Najpomembnejše je, da si ti zadovoljna z njim.

By Evie, at 3:34 pop.

Ti sam piši Tjaša. Tud če o tem, da nimaš navdiha.
Ker si s tem prazniš bolečino in lajšaš dušo.
:)
lp

By janja, at 3:37 pop.

Jst ti predlagam, da čim manj kompliciraš, ker se mi na trenutke zdi da delaš ravno to. Ne se obremenjevat. Take stvari kot je pisanje morajo priti spontano. Ali so ali jih pač ni. Tako kot ljubezen. In v točno te stvari se ne da prisilit. Samo uživaj in vse bo prišlo za tabo.

By Neža, at 8:17 pop.

No ja ... karkoli že pač mislš! Men se to ne zdi ninkakršno obremenjevanje, še manj pa se mi zdi da nism spontana!

Vse kar sm hotla povedat je to, da velik laži pišem, ko sm žalostna, kot pa zdej, ko sm večino časa prou vesela! Pač ne vem zakaj!

So pa pač men vsakdanji bla bla bla posti bedni in nimam nobenga navdiha za njihovo pisanje ... tko da ja, ko bo navdih, kot praviš! ;)

Silla se pa še nikol v nič nism ... če bi se, aj ges sou tegale posta ne bi blo ;)

By Tjaša, at 8:54 pop.

Kaj si huda :joku: Sej čist razumem tvoj post, sam hotla sem ti povedat ravno to kar sem napisala na koncu. Itak pridejo slej al prej spet vsi tisti občutki in takrat boš napisala 3 poste dnevno ti jožica ena ;)

By Neža, at 9:35 pop.

Ah kaj ti je no, sej ne bom umrla jutri samo zato, ker si me slučajno omenila v postu:D:D
Točno vem o čem govoriš, jaz se za razliko od nekaj tednov nazaj, počutim odlično,vse gre tako kot bi moralo in naenkrat ni materiala za pisanje. Očitno ljudje veliko lažje in raje pišemo o bolečini, kot pa o sreči, ne vem ker tudi sama ne razumem.

By Latte, at 8:21 dop.

Najbrž je tko zato, ker kadar smo žalostni nekako moramo nekomu povedat, moramo dat to ven iz sebe in zato besede lažje letijo ven. Na nek način je tako tudi pri sreči, vsem bi rad povedal da si srečen, samo mogoče se to ne da tako ubesedilit kot žalosti. Madona zakaj pa mislš da je bil Prešeren najjači slovenski pesnik :rofl: Ok no, mislm da pr njemu lahko veliko zaslugo pripišemo poleg nesrečni ljubezni še cvičku :rofl: Ok, zašla sem :D

By Neža, at 10:23 dop.

tukaj se ne strinjam ... vsak piše, ko se počuti pisateljsko razpoložen ... jaz nisem nič žalostna niti nesrečna, pa pišem.
Enostavno, če hočeš pisat, boš pisal. Pa saj ni nujno o osebnih zadevah. Enostavno pišeš.
verjetno res na vse skupaj vplivajo čustva, ampak, da bi pa pisali, ko smo žalostni - ne vem no, jaz ne morem pisat, če sem žalostna. Prej, če sem jezna. Žalost nerada delim z drugimi ;)
Tiasha ti še veliko pišeš glede na nekatere. Pač imaš kaj za povedat. Pa priznaš, da so za tvoje nepisanje kriva čustva in ne pomanjkanje čase. Ker ta se vedno najde. Če ga Eva/Andreja najde pri majhnemu otroku, ga lahko vsaka :P

By Ula, at 10:47 dop.

Jeps ... časa je vedno dovolj, za stvari, ki jih rad počneš se vedno najde! :)

Je pa res, da lažje pišem, ko sm žalostna oz. ko se pač počutim samo itd. ... ne vem zakaj, ampak pač takrat mi je lažje! :)
Nekateri pa pišejo, ko so veseli al pa pač samo, ko se jim piše ...

Je pa res odvisno od osebe ... jst sm učeri nekak sklepala po seb. Da sm učasih mela velik več materjala, zdej pa :D hmm ... :)

Latkus ja le glej ... k se mi zdi, da si nekam čudno tiha zadnje dni! :D

Gelči nou hard filings! :*

By Tjaša, at 11:34 dop.