Ubistvu sploh ne vem kje naj začnem. Zadnje tri dni se mi je zgodilo toliko stvari, da bi lahko pripovedovala in pripovedovala.

V petek zvečer sem se dobila, z njo, mojo ljubeznijo, Ano seveda. Bil je poseben večer, poseben za njo. In poseben za naju, ker me je ravno toliko kot njo, v želodcu stiskalo cel dan.
Ampak potem so bile vse skrbi zaman, kljub njenemu travmiranju in kompliciranju, seveda. Treba je bilo proslaviti kot se spodobi. Ona z dvemi martiniji in jaz z enim koktejlom. Dovolj je bilo, da mi je v naročje letel dresing mojega kozarca, da sem na glavo skoraj dobila obešalnik, da se je luč v wc-ju spet skrivnostno ugašala in dovolj je bilo, da sva se režali kot dve zmešani kuri in imeli šov za celoten lokal.
In ko sva enkrat začeli z najinimi traparijami je bilo konec. Režali sva se vsaki malenkosti in delali načrte za najin potep po Londonu. Hkrati pa sva seveda sanjarili o vseh najinih naslednjih potepih, ki naju čakajo v bližnji in daljni prihodnosti. Studgart, Rim in Neapelj, Ibiza in Barcelona ...

V soboto pa me je čakalo nekaj popolnoma novega. Nekaj česar bi se ponavadi branila z vsemi štirimi, ampak tokrat je bilo po službeni dolžnosti in zato torej obvezno in neizogibno.
In že dolgo se nisem imela tako zelo noro, z ljudmi, ki jih v resnici sploh ne poznam. Neverjetno kako zelo sproščeni so ti ljudle, ki jih ponavadi gledamo samo na tv-ekranih, videvamo v revijah in poslušamo na radijskih postajah, pa še takrat navadno prestavimo. Čisto drugačni, kot si jih predstavljamo in čisto drugačni, kot jim mi ponavadi pripišemo, samo zaradi slike, ki si jo o njih ustvarimo preko medijev.
Čisto drgačna je, kot sem si jo predstavljala. Ženska je noro simpatična, totalno za žur in na koncu sploh nisem več dojemala, ko smo na njen predlog pristali v striptis klubu na Dolgem mostu. Takšnega žura že dolgo nisem doživela.
Lažem.
Še nikoli.
Včeraj pa smo vsi od prvega do zadnjega pristali na šanku ob štangi. Samo sebe sem presenetila kako zelo sem se vživela in bila popolnoma sproščena z ljudmi, za katere si nikoli v življenju nisem mislila, da bi mi na kakršenkoli način sploh lahko bili simpatični.
Nor večer, nor žur, nora vožnja s porschejem, ki je vsekakor veliko premajhen avto zame in za moje dolge noge ... ha ja, samo še ena potrditev, da imam dolge noge.
Tega zagotovo ne bom nikoli pozabila.

In današnje jutro. Skačem do stropa. Sploh ni besed, ki bi opisale moje veselje.
Njegov mejl mi je tako zelo polepšal dan.
Mogoče sva nora.
Nič mogoče.
Nora sva.
Ampak saj ni važno.
Še vedno sva nora ... drug na drugega. In to je samo še en dokaz zakaj je minilo že skoraj leto, jaz pa ga imam še vedno tako zelo rada.