Sedim v svoji pisarni.
Pravzaprav vam sploh še nisem uspela povedati, da imam sedaj svojo pisarno.
No ni čisto moja, delim si jo namreč z najbolj atraktivnim osebkom v celotni agenciji.
Kako zelo razburljivo.

Danes sem polna energije. Ura ni niti tri popoldan, meni pa je že uspelo postoriti večino stvari, ki mi jih ponavadi ne uspe niti do šeste ure zvečer.
Tudi dež me ne moti. Moja nova marela mi je prav ušeč, ker se sploh ne ujema z mojo novo torbo. Pa kaj potem. Obedve sta pisani, na najhujši možen način in ravno zato sta mi tako zelo ljubi.

Danes me ne moti niti to, da se mi je že navsezgodaj zlomil noht, da niti slučajno nisem našla puloverja, ki bi se ujemal z mojo srajčko, da so najljubše kavbojke še vedno v pranju, da mi počasi primanjkuje popolnoma vseh kozmetičnih pripomočkov, ki jih zjutraj potrebujem, da se spravim k sebi in niti to, da danes najvrjetneje ne bom dobila rože za svoj praznik ... pa kaj potem.

Danes bi spet lahko letela, sadila rožice, skakala do neba, se spuščala do oblakov in poletela nazaj do sonca. Zakaj še sama ne vem.
Lažem.
Vem, dobro vem zakaj.
Ker mi je včeraj večer polepšal on. Ne morem vrjeti, da je on še vedno edini, ki mi popolnoma vedno lahko pričara smeh na obraz. On je edini človek, ki ima v sebi toliko energije, da me dvigne s tal.
Spoznavam ljudi. Vedno več jih je, ki mi rišejo nasmeh na obraz pa vendar je on še vedno edini zaradi katerega se počutim, tako kot se danes. Sploh ne znam opisati občutka, ki me spreletava v telesu, ko se pogovarjam z njim. Ni besed, ki bi lahko razložile kako zelo sem takrat vesela, kako zelo drug človek postanem, ko berem tiste vrstice na ekranu. Tega še vedno in nikoli nihče ne bo razumel.

In še vedno imam samo eno željo. Samo to naj mi izpolni pa bom lahko spet poletela.
Odštevam dneve. Samo še 25 jih je ostalo. Komaj čakam in prekipevam od energije.