Dobro jutro.
Kako lep dan. Zbudila sem se vsa premražena in potna.
Zmerim si vročino in seveda, pa smo tam.
Potem mi je nekako postajalo slabo. Nisem vedela ali zaradi datuma na koledarju ali zaradi česa drugega.
Kaj kmalu sem ugotovila, da razlog tiči nekje drugje. Smrdela mi je vsa hrana.

Oh ja, kako zelo lepo. Valentinovo v postelji. No pa saj tako in tako nisem imela drugačnih načrtov, kot preležati večino dneva v postelji in se smiliti sama sebi.

Dr. spet ne ve kaj mi je.
Najvrjetneje neka viroza, virus ali pa pač nekaj podobnega.
O hudiča pa zakaj ravno danes, ko sem imela v mislih romantičen večer z Latte in najino najboljšo prijateljico H20.
No ja, nekomu pa bom le polepšala večer, ker bom ostala doma. Crap. Hotela sem, da me vidi. Zanalašč.

In danes nisem dobila njegovega poljuba, objema, rožice ...
Dobila pa sem nekaj kar mi ta trenutek pomeni največ na svetu. Njeno kartico.
Niti ni besed, s katerimi bi lahko povedala kako zelo vesela sem je bila.
Malenkosti mi pomenijo veliko in največ.

Ana rada te imam ravno zato, ker si takšna kot si. Brez tebe ne bi preživela zadnjih 10 mesecev, katere mi barvaš s svojo mavrico. Tako kot sem napisala, ko sem te prvič zagledala ... ti si in boš za vedno moj sonček.

In tudi nate nisem pozabila Neži. Takoj, ko sva se spoznali sem vedela, da sva si preveč sumljivo podobni, da se ne bi razumeli. Le kaj bi jaz brez tebe in najinega drušva komplikatorjev.

Njega pa bom tako in tako ljubila vedno. Ne glede na vse ...
Todavía te quiero como te he querido siempre, hasta la última estrellita en el cielo. Te extraño tanto, que tú no te imaginas cuanto ...

Rada vas imam. Vse tiste, ki ste se čisto zares zarili v moj srček.