Vsedem se na približek klopice, ki krasijo naš Tivoli pozimi.
Sama.
Kakšna škoda.
Okoli mene pa polno ljudi. Hitijo. Kam, ne vem.
Sliši se glas otroškega smeha, šepet zaljubljenega fanta, ki skrivnostno opazuje svojo najdažjo, glas peska, ki šumi pod nogami neštetih sprehajalcev, v daljavi slišim šepet vetra, poplesovanje listja in lajež neštetih psov.
Veter močno zapiha, a še vseeno je toplo. Današnji dan me spominja na enega izmed mnogih zgodnjih spomladanskih dni ...
Še dobro, da imam na sebi ogromna sončna očala, za katerimi se lahko skrijem. Solza mi spolzi po licu ... začnem razmišljati in se spraševati.
Nimam ga rada, vsaj ne na način, da bi lahko rekla, da ga imam rada. Da ob njem vztrepetam in vzdrhtim. A mi ni vseeno. V njegovi družbi se imam lepo, ampak ali je to dovolj? Nisem zaljubljena in nimam ga rada, na način kot bi ga morala imeti.
Vprašam se ... kaj sploh počnem, kaj se je zgodilo z mano? Sem tako željna topline, pozornosti in bližine, da se bom zadovoljila z nečem, kar sploh ne zapolnjuje mojega srca.
Z njo ga kličeva nadomestek, prehodna faza, rezerva ... Mi je tega res treba? Tega si nikoli nisem želala. Tega še nikoli nisem počela ...
Spet se vprašam, če bom sploh še kdaj zaljubljena na način, kot sem bila. Ko je moje telo padalo v omamo, noge so se mi šibile, srce je butalo svoj ritem.
Kdaj, kdaj se bo to zgodilo?
Prepustila sem se toku življenja, prepustila sem se igri, a se v njej vedno bolj izgubljam.
V Tivoliju še vedno sedim sama. Spominjam se vseh dni ... poletnih, pomladnih, jesenskih, zimskih ... in tistih prvih, ki sva jih skupaj preživela tukaj.
Tivoli pravzaprav sovražim, zakaj sploh ni važno, a danes je spet tako zelo čaroben. Zaradi neznancev okoli mene, ki ga delajo tako zelo pisanega, jaz pa sem le ena izmed množice s pisalom v roki, skrivajoča se za ogromnimi sončnimi očali.
Kje je v tej zgodbi on? Kje sem jaz in kje si ti?
Zakaj je tako zelo težko?
Spomnim se bloga
(KLIK), ki sem ga zapisala, takrat ko je bilo lahko govoriti, danes pa se mi zdi popolna bedarija.
Dve uri sedim na mrzlem kamnu, moje misli pa še kar begajo ... k tebi in nato spet k njemu. Kaj počnem?
Še vedno ne vem kdaj bom zaljubljena? Bom sploh še kdaj zaljubljena? Moram biti zaljubljena, da se imam lahko lepo? Je sploh še možno biti zaljubljen in se hkrati imeti lepo? Kaj pa če se zaljubim in mi sploh ne bo lepo?
Oh ja te popolnoma razumem.. meni tudi zelo manjka ta občutek ljubiti in biti ljubljen :(
Treba je optimistično gledat naprej.. jaz upam, da čimprej pride nekdo, ki ti bo spodnesel tla pod nogami in ti njemu ;)
Taka vmesna stanja so ponavadi kriva za taka razmišljanja kot jih imaš ti. Nekak bi se v tem lahko najdla, ker če bi bla ti bi najbrž razmišljala nekako podobno. Nekaj imaš vendar to ni tisto čemur bi lahko rekla da je tisto pravo, vseeno nočeš biti "praznih rok", vseeno čakaš in upaš na nekaj pa sploh ne veš če to pride. Al se oklepat kar mamo al čakat na neki druzga? Včasih nam res ni jasno. Zato upam da najdeš bistvo v nekomu, kdorkoli že to bo. Kmalu.
Pomoje se lahko zaljubiš tud kasneje, pomoje si zdaj v fazi nezaupanja v moške in zato ne čutiš kar bi mogla.
Sprosti se in uživaj, pa boš videla kam te bo pripeljalo, važno je da se imaš lepo. ;)
Uf, tole si pa zdej tko napisala, da mi je šlo direkt čez srce:( sploh, ker me je potihem strah, da bi tut mene kaj takega doletelo.
MIGRENA, at
12:51 pop.
