My bubble: ...

05 december 2006

...

Komaj čakam, da ura 31. decembra letos odbije polnoči in se bo začelo novo leto. Ne želim si praznikov in ne želim si praznovanja, daril, vzdušja in pričakovanja. Samo da mine, hitro in za vedno.

Sploh ne vem kdaj sem bila letos nazadnje zares srečna. Mislim, da je bilo to 25. februarja, ko sva skupaj praznovala moj rojstni dan, potem pa je šlo vse samo še navzdol.

Najprej sem izgubila njega. V tem trenutku ga spet pogrešam bolj kot kdajkoli v zadnjem času. Samo en objem, samo en dotik, samo en pogled nanj bi bil dovolj. Nič ne rabim in nič ne pomaga, samo da bi bil v moji bližini.
Naredim en korak naprej in spet padem 3 korake nazaj. In potem mi reče, da me ima rad. Komaj čaka, da bo doma. Veseli se Ljubljane. In rad bi preživel čas z mano.

A kaj, ko bo meni ob tem počilo srce.

In dovolj je že to, da me jutri prvič po 6 letih ne bodo razveselili njegovi medenjaki, da sem spet pozabila na vso srečo okoli mene.

In včeraj sem izgubila njo. V posušenem in popolnoma izčrpanem telesu je ostala le še velika duša in veliko srce, ki se ni več kosalo z boleznijo. Zaspala je tiho in mirno, tako kot je živela. Odšla je brez velikega slovesa.

In nikoli, nikoli je ne bom pozabila, čeprav njena prava podoba v meni bledi. Zadnje čase je bila tako shirana in obubožana, da je sploh nisem več prepoznala. Od veličastne, vedno urejene gospe je ostala samo še senca preteklosti.

Tako je letos umrl še en delček mojega srca, skupaj z njo. Pa če prav vem, da se je rešila bolnice, vseh mučnih aparatov, cevk in muk, ki jih je preživljala zadnje 3 mesece ... še vseeno boli, ker sem si želela, da bi bila z nami še nekaj časa.

In jezna sem, ker je zadnje mesece svojega življenja preživela tam, med 4 stenami, zaprta in priklenjena na bolniško posteljo. Kolikokrat je vprašala kako je zunaj. Je že mrzlo. Kaj se dogaja okoli njenega bloka. Kolikokrat si je zaželela na svež zrak pa ni morala. Zadnje 3 mesece je videla zunanji svet samo skozi okno bolnišnične sobe in to me njabolj boli.

Tjaša, 09:30

5 Comments:

Tjaška, vem, da ta trenutek ni besed, ki bi te lahko potolažile in ti vsaj malo polepšale vsakdan. Ti pa resnično želim, da ti preostanek leta mine mirno in ti novo leto prinese obilo srečnih trenutkov! Sem v mislih s teboj.... ;***

By afnca, at 10:37 dop.

Mala moja vse sem ti povedala in razložila na vse načine, ampak žalost v sebi doživljaš sama. Sama se moraš spopasti s tem na svoj način. V tem je tudi čar življenja, kako se določenih stvari naučimo preko trpljenja in težkih trenutkov. Prav zaradi njih postaneš močnejši in mogočnejši.
:**** LY

By Neža, at 12:29 pop.

Tjaša,ko sem prebrala tvoj post me je nekako stisnilo dobila sem solzne oči in sem se malo zamislila...jaz doživljam enako zgodbo, ki pa še ni prišla do konca...vem kako si se počutila, razumem te kaj ti je oseba pomenila...edino kar še ne vem je to kako se počutiš v tem trenutku, ne najdem besed, ki bi te saj malo potolažile,ker vem da mene ne bodo nobene...vedi pa da je nekje ena oseba,ki doživlja enako zgodbo!Bodi močna.

Nina

By Nina, at 3:29 pop.

Tudi jaz nočem praznikov :( , samo, da bomo že enkrat 2007 pa da minejo vsa ta praznovanja :( :(.
Kar slabo mi je ko se samo spomnim na letošnji božič in novo leto :cry::cry:

By Someone, at 3:45 pop.

Iskreno sožalje Tjaša
:hug: :bussi:
Nisem vedela, ker zadnje čase nisem ravno spremljala blogov, in me je kar streslo od groze. Naj ostane za vedo v najlepšem spominu, vedno jo nosi v srčku, vedno bo del tebe, ne glede na vse. Tako kot je moja baka z mano- v srcu bo živela vedno :cry:

By Dejzi, at 3:37 pop.