... tudi brez tebe pa čeprav ne mine dan, ura, sekunda ... da ne bi pomislila nate. Še vedno me vsaka najmanjša malenkost spomne nate, še vedno te voham povsod in še vedno si z mano v mislih kjerkoli že sem.

Minil je že cel teden od kar te nisem slišala, videla, poljubila, stisnila, pobožala, dobila tvojega sms-a. :'( Tvoji poljubi še vedno živijo na mojih ustnicah in tvoji dotiki še vedno sprejetijo moje telo ... tvoja zobna krtačka je še vedno v najinem kozarčku v kopalnici, kakav je še vedno v tvoji posodici in tam bo ostal za vedno, dokler ga ne bom stresla v smeti, tvoja majica še vedno diši po tebi in tvoje slike in najini spomini še vedno visijo na stenah moje sobe ...

Ta teden sem zase naredila več kot sem kdajkoli v zadnjih 5. letih. Pa ne zato, ker bi me ti oviral pri tem ali pa ker tega ne bi smela ali mogla.
Ampak zato, ker me moje zlate bejbike in vsi ostali meni ljubi, vztrajno vlečejo iz hiše in zapolnjujejo moj urnik ...

Najprej sta me v soboto popoldne obiskali Anja in Luna ... Anja s polno škatljo meni najljubših reči, Luna pa vsa polna energije, pripravljena na dooolggg sprehod. Nato pa sem vsa brez moči in polna obupa z mami šetkala po City parku. Popolnoma brez volje in popolnoma brez moči za brskanje po trgovinah, kar je sicer moj najljubši hobi. Žalost v mojih očeh, je na moje presnečenje opazil tudi blagajnik, kateremu nisem znala povedati nič drugega kot to, da sem res žalostna in zato je tak tudi moj pogled.

V nedeljo so me familjarno zvlekli v Italijo. Še en neuspešen recept, kako zamotiti moje razbito in uničeno srce. Sredi mojega najljubšega šoping centra sem se zlomila in začela jokati v maminem naročju kot dež.:( Razlog: nazadnje sem bila tukaj z njim in to ravno za moj rojstni dan.

V ponedeljek me je popolnoma zaposlila moja driska đunijor, saj sem cel dan tavčkala z njim po Ljubljani in kupovala 5x prevelike in predolge hlače in se imela res super fino fajn, ker me zna moja driska res spraviti v dobro voljo, sploh z svojimi neumesnimi, večkrat kar s celo preglasnimi pripombami in komentarji. Potem pa sem šibala še po darilce, ki mi ga je Maja prinesla iz Ikeje. Hmm no ja ... vsaj nekaj lepega, vsi mi nosijo darila. :)

V torek dopoldne sta me na tortico peljali Ula in Tamala. Hvala bogu za babji čvek in hvala bogu, da Kozmicam lahko povem res čisto vse kar mi pame na pamet ... od vseh mojih blodenj, misli, obupnih idej do največje bedarije, ki mi pade na pamet. Vendar pa sem že v torej doživela tudi prvi večji šok povezan z njim. Kje drugje kot v Zvedi sem srečala njegovega očeta. Aaaaa ne maram takšnih naključij in človek za povrhu po največji vrjetnosti sploh nič ne ve. :(
Zvečer me je Anči zvlekla v savno. No ja pretirano vlečenje ni bilo potrebno, saj sem komaj čakala malo sportitve in uživanja daleč od vprašanj Kako si?, Se počutiš kej bolje?, Sta se že kaj slišala? ... Uživali sva sto na uro in razen zame nadležnih pogledov nezaželjenih moških, sva se imeli odlično. In seveda na koncu ni šlo brez horsa. Seveda pa sem to kasneje močno obžalovala. Zakaj?? Mislim, da odgovor ni potreben ... :(

V sredo me je zabavala Urša ... bila je edina, ki tisti dan ni imela nič pametnega za počet in je z veseljem celo dopoldne čvekala z mano. Hvala bogu, da imam okoli sebe takšne ljudi, ki me z veseljem prenašajo in poslušajo moje obupane izlive in napade čustev. Priznam, da sem sama sebi nadležna z vsemi temi vprašanji, scenariji, blodnjami in zato hvala bogu za ljudi, ki jih imam okoli sebe, ki me celo razumejo.

V četrtek sem se skupaj z Anči prepustila razvajanju manikerke. Nebeški občutek je, ko te nekdo razvaja, boža, drgne ... brez da bi mu ti moral to uslugo vrniti. Uživaš samo ti ... In rezultat ... poslikava nahtov. In bankrot v moji denarnici ... :S

Danes pa sva s Tamalo že navsezgodaj dobili pošiljko iz Mb-ja. :D Končno sva spoznali Bučko in najprej je sledil grand tur d mesto Ljubljana pod vodstvom šefice, prehranjevanje in nato še malo letanja po trgovinicah. In seveda me ne bi bile prave Cosmo kure, če si vmes ne bi imele toliko za povedat, da smo se mogle skoraj dret ena čez drugo.

V tem trenutku pa sem ravno prišla iz Neishinega koncerta. Izpolnila se mi je želja, ki sem jo imela v načrtu za to pomlad. In ne bi mogla biti bolj zadovoljna, navudšena in presenečena nad to ženskico. Mislim, da sem ob njenem nastopu ostala brez besed. Ženskica s toliko energije, dobre volje, pozitivnim nabojem in takšnim glasom ... z veseljem bom tole še kdaj ponovila in komaj čakam njeno novo cd-jko.

Kjub temu pa bi rada moje trenutke delila z njim. :( Tako težko mi je, ker mu ne morem povedati kaj počnem, kako sem, kakšni so moji načrti ... kljub temu da se trudim, da bi se kar se da polno zaposlila mi manjka njegova bližina, njegova pozornost. Manjka mi on, manjka mi del mene, manjka mi oseba, ki je bila moje življenje in sedaj ga ni. Res pogrešam najine pogovore in res pogrešam tiste jutranje smske, ki so me čakali na telefonu še od prejšnjega večera, ker sem zvečer že zaspala ...

Obljubim ti, da nikomur ne bom dovolila, da bi uničil teh najinih 5. let ...