Včeraj sem po dolgem času spet vozila avto. Sama. Brez spremstva. Po dolgih devetih mesecih. In prav uživala sem. Prazna cesta, Neisha in dežne kapljice ...

Ti si bil tisti, ki si me pri tem najbolj spodbujal in tvoj avtoček je bil tudi prvi, ki sem ga po nesreči sploh vozila. Ti si bil tisti, ki me je bodril in vrjel vame in bil si edini, ki si zares vedel kako strah me je vožnje. Sedaj pa te ni, da bi s tabo delila ta zame tako pomemben dogodek ... :(

In pomlad se prebuja ... vse cveti, češnjica že dobiva svoje prve popke, narciske so že orumenele, tulpke veselo odpirajo svoje glavice ... ptički se ženijo, sonček je vsak dan toplejši, tudi dežne kaplice že dišijo po poletju in vsi se odpravljajo na izletke, načrtujejo poletne počitnice ... Jaz pa sem kljub vsemu tako sama in tako brez tebe ... :'(

Še vedno te pogrešam najbolj na celem svetu in še vedno boli najbolj na celem svetu ...