Ja vem da sem rekla, da jaz pa res ne bom imela časa za pisanje tegale bloga, ampak zdaj se pa kar ne morem odtrgat stran od njega. Ne vem zakaj imam občutek, da bom zaradi njega zdaj še več časa preživela za računalnikom?! Torej spet so pred mano dnevi polni učenja ... :(, z nadsvetlobno hitrostjo se bližajo moji izpit, jaz pa cele dneve bluzim, ko računalnika sploh povohat ne bi smela, pa vendar se mu ne morem upreti. Spet ne najdem tiste prave motivacije, ki bi me prepričala da se vsedem za kupe literature. Spet samo razmišljam o tem kako bi kam šla, kako kmalu bojo tukaj prazniki, kako lepo bi bilo če bi se lahko cele dneve sprehajala po mestu, šla na kakšen čajček ali dva ... In danes ko je po dolgem času zunaj spet sonček, po celih 18 dneh sivine in teme, ja nekateri smo celo tako obupani da to štejemo :), se moram jaz spet silit v nekaj kar mi popolnoma nič ne diši. :( Kako rada bi, da bi bilo to že zdavnaj mimo, da bi bil ta pritisk že končno za mano, da bi lahko rekla, da z veseljem na obrazu pričakujem prve decemberske dni. Upam, da bom vsaj po 5. decembru lahko zadihala in se skupaj z vsemi veselila teh čarobnih dni. Vendar pa si tudi v dneh polnih sivine vedno rečem, hvala bogu da imam NJEGA in vse moje moje, ki me spravljajo v dobro voljo in mi še dajejo tisto upanje, da se je vredno potruditi. Še dobro da mi v takem dnevu že navsezgodaj mavrico pričara njegov telefonski klic.