Ja zgodilo se mi je veliko ... v zadnje pol leta se mi je zgodilo toliko lepih stvari, da še danes ne morem vrjeti da je res. Če bi me 6 mesecev nazaj vprašali zakaj živim, vam ne bi znala povedati. 7. maja letos se mi je porušil ves moj svet, nisem znala več živeti, sesulo se mi je vse kar sem do takrat gradila. Kot bi nekdo potegnil srce iz mojega telesa in ga razbil na milijone koščkov, pa mu zato sploh ne bi bilo mar. Moj dan je bil sestavljen iz spanja in joka. Na vse ostalo takrat nisem mislila pa tudi moči ni bilo za vsakdanje stvari. Vedela sem samo eno ... brez njega ne bom znala živeti!! Brez njega ne diham, ne jem, ne spim, se ne veselim, preprosto nisem jaz.
Zakaj mi je to naredil ravno v trenutku, ko sem ga najbolj potrebovala, ko so bile pred mano največje preizkušnje?? Zakaj je bilo zanj to tako preprosto, zame pa najhujša preizkušnja v mojem življenju??
Vse me je spominjalo nanj, vsaka njamanjša malenkost me je spomnila nanj ... Kako naj jem šapagete, ki so moja najljubša hrana, če pa me spominjajo nanj??, Kako naj poslušam glasbo, če pa me vsaka melodija spomni nanj??, Kako naj se sprehajam po Ljubljani, če pa se ob vsakem kotičku spomnem na najine skupne trenutke??, celo tako obupana sem da spim z njegovo majico ... na stenah pa povsot njegove fotografije.
Najhujše mi je bilo to ker se je bližalo poletje. Moj najljubši letni čas ... jaz pa bom sama in brez tistega, ki mi pomeni največ na svetu ... Z mano ne bo nikogar s katerim bi lahko delila poletne dneve, poletne večere ... se z njim veselila in načrtovala svojega dopusta.
Takrat pa sem spoznala tiste osebe za katere lahko danes rečem, da mi pomenijo zelo veliko. Že skoraj eno leto sem aktivno sodelovala na forumu in tisti dan, sem prav tako kot vsak dan napisala kako se počutim. Nekdo bi si lahko mislil še ena, ki joka za svojim moškim, pa ni bilo tako. Dobila sem toliko sporočil, da sem jih komaj prebirala. Nikoli nisem niti pomislila, da mi bojo takrat še popolne neznanke nudile toliko prijaznih besed, vzpodbud in svojega prostega časa. Danes ko pa se skupaj veselimo, zabavamo, opravljamo, gledamo za božanskimi ritkami, se dobivamo na Cosmo mitingih, kofetkamo, se včasih jasno tudi skregamo in jokamo, ugotavljam, da sem v svoji najhujši nočni mori spoznala osebice, katerim lahko rečem samo HVALA, da ste takše kot ste. Vsaka drugačna pa vendar nas povezuje nekaj čemur se reče Cosmo forum ... tam smo se spoznale in Cosmo bo za vedno naša skupna točka, pa vendar si upam tridti da ne edina.
Z največjim nasmehom na obrazu pa lahko napišem tudi to, da sem v teh 6 mesecih nazaj dobila tudi svojo največjo ljubezen. Ni bilo lahko, ko me je poklical kako me pogreša, kako ne zna živeti brez mene in da je bila to njegova največja napaka. Nisem vedela ali sanjam ali je res, ko mi je zazvonil telefon med klepetanjem po msnju, na katerega sem se v tistem času zelo navezala, sej je bil edino zdravilo, da sem saj tisti čas pozabila nanj. Naj se javim ali ne?? Naj se javim ali nee?? Samo to mi je odmevalo v glavi. Kaj naj pričakujem od tega klica?? Mi bo povedal, da je zunaj in je spoznal drugo?? Se mu je kaj hudega zgodilo na cesti?? Se mi bo opravičil?? Ali me kliče kar tako?? ... plašen in skoraj v joku jaa?? je nato prekinil zvonjenje. Na drugi strani pa ON, glas po katerem sem hrepenela, glas katerega sem hotela slišati ves ta čas ... Tjaša ljubim te, so bile prve besede, ki sem jih zaslišala z druge strani in vsega kar sem bila v tistem trenutku zmožna je bil jok ... jok sreče. Dolg pogovor je pripeljal do tega da se spet dobiva. Nato pa strah ... Kaj lahko pričakujem od tega?? Sem mu pripravljena oprostiti?? Sem pripravljena na najino nadaljevanje?? Vedela sem samo to, da sem srečna kot še nikoli, v tistem trenutku ko sem odložila telefon bi lahko zaplesala, skakala do stropa, se dotaknila zvezd in pobožala sonce ne da bi se opekla. Bila sem nepopisno srečna. Spet sva našla skupno srečo in letos sem z njim preživela najlepše poletje. Stal mi je ob strani in me crkljal, ko sem doživela še eno hudo preizkušnjo - prometno nesrečo. Šele takrat sem spoznala kaj mu zares pomenim. Včasih se sprašujem, če sem morda naredila napako, ker sem mu kar tako oprostila?? In pozabila na to, da me je prizadel, ker je kar tako brez pogovora končal nekaj, kar mi je pomenilo največ na svetu. Vendar še v istem trenutku spoznam, da me ima najraje na svetu, da mi to vsak dan znova in znova dokaže in mi to tudi pove.
Tisto kar pa dela letošnje poletje najbolj mavrično pa je najin tri tedenski dopust v Španiji ...
Mogoče so nekateri mnenja, da je mojih zadnjih 6 mesecev brezveznih in da to nikakor niso trenutki za katere bi se bilo vredno jokati ali pa veseliti. Jaz pa sem človek kateremu teh 6 mesecev pomeni ... pol leta življenja med oblaki! In danes ko zunaj že sneži,se z nasmehom na obrazu in posebnim občutkom v sebi spominjam teh trenutkov, ki bodo za vedno ostali v mojem spominu.