My bubble

Looking for ...

2008-07-03T08:30:00.001+02:00

... models.

Ja, moja nova, no ne več tako zelo nova obsesija, je postala čisto zares ogromna obesija, brez katere več ne znam živeti. Lahko rečem, da je postala zrak, ki ga diham.

I wish ... želim si fotografirati. Vsak dan nekaj novega in uresničevati svoje ideje, ki jih je ogromno, vsak dan več!

Želim si fotografirati ljudi, obraze, čustva ... Anyone?
Obljubim, da se bom potrudila.

Tjaša

Good times ...

2008-06-24T08:14:00.002+02:00

Poletje, moje najljubše.
Letos ga bom pač preživela v Ljubljani, najvrjetneje delavno!
In odštevala dneve do septembra, ko bova pobegnila nekam daleč.

High hopes ...

2008-06-10T17:30:00.001+02:00

... are not so high anymore.

Začela se je evforija nogometnega prvenstva, ki se me še niti ni uspela dodobra dotakniti ... Mimo mene beži, ker si ne morem vzeti niti tisti dve uri, ki bi jih rada preležala pred tv sprejemnikom. Nogomet je moja velika ljubezen, česar dolgo nisem priznala, vse do zadnjega svetovnega prvenstva. Danes pa priznam z veseljem in prav sovražim jih, ker mi bodo vzeli tudi to. Še eno ljubezen.

Zadnje čase se ruši vse ... ubistvu vse za kar sem zadnje dve leti pravzaprav živela.

Na vprašanja kako sem, sploh ne znam več odgovarjati. I'm fine, thank you ... So in love and high on life. Kar je pravzaprav čista laž ali pač ne.

Živim samo še zaradi ljubezni, ki me ohranja pri življenju in energiji ... Zaradi tistih trenutkov, ko sem lahko z njim, drugega si trenutno pač ne želim.

Z izjemo velikanske spremebe, ki prihaja ... Upam!

Zadnje čase sem zanemarila vse, kar sem pravzaprav imela najbolj rada ... zaradi določenih odločitev in ljudi, ki pa so pravzaprav ključni dejavnik, da sem se znašla v prepadu iz katerega ni izhoda.

Priznam, da mi trenutno ni do druženja z nikomer ... Nimam volje za sprehode, pohajkovanja, posedanja ... nimam energije za druženje z ljudmi.

Razočarana sem sama nad sabo in celotnim svetom ...

High hopes ...

2008-05-19T16:40:00.002+02:00

Nisem še obupala ... navsezadnje je bilo pisanje vedno moja velika ljubezen, papir in tipkovnica pa sta bila tista , ki sta prenesla vse moje pisarije.

Pravzaprav nikoli nisem obupala, ponavadi sem se ravno v najtežjih trenutkih zatekla prav k pisanju. Na tipkovnico sem vedno izlivala svojo dušo in marsikateri občutek delila, s popolnimi neznanci, pred katerimi nikoli nisem zapirala svojega sveta.

Vse do danes ... ko prav težko napišem tistih nekaj besed. Občutek je prav nenavaden, kot da ljudje preprosto ne razumejo, potem pa sem deležna nešteto vprašanj, na katera pravzaprav nočem odgovarjati.

Vedno sem živela v svojem posebnem svetu, pravzaprav čisto nič drugačnem, kot takrat večina najstnic, in sedaj mladih žensk ... pa sem vseeno bila drugačna in za mnoge popolnoma nerazumljiva.

Nočem zaklepati in skrivati svojega sveta, le pisarij ne bo toliko veliko, kot jih je bilo ...

~Daydreamin~ ...

2008-05-14T22:27:00.001+02:00

Daydream ...

I fell asleep beneath the flowers ...

For a couple of hours ...

On a beautiful day ...

Daydream ...

I dream of you amid the flowers ...

For a couple of hours ...

Such a beautiful day!

~Lupe Fiasco~

There is nothing ...

2008-05-08T17:40:00.003+02:00

... to write about. Čista neresnica pa vseeno. Sem se pač zlagala. Tako kot neštetokrat poprej. Pice of cake.

Počutim se obupno. Priznam. Duši me ... vse, vse okoli mene.

Pravzaprav se je v dneh od mojega zadnjega posta zgodilo toliko stvari, da bi lahko pisala romane, čarobne romane, pa nimam energije. V mojih pisarijah tako in tako ni smisla. Že dolgo ne več.

Spet sem se vrnila v okolje, ki me duši ... med ljudi, ki mi ne dajo dihati. Z vsemi štirimi se trudim izvleči iz že zdavnaj nastale situacije pa nimam moči. Po pravici povedano, nimam jajc.

Tako zelo si želim spremembe, da moje življenje že prav kriči po njej. In ne, nočem menjati barve las, nočem si kupiti novih balerink, nočem novega kolesa ... Jaz bi novo življenje.

Nekje čisto daleč ... daleč od skrbi, daleč od Ljubljane, daleč od stvari, ki jih počnem danes.

Pobegnila bi iz te sive rutine, ki me grabi za vrat in ne pusti dihati in živeti. Počutim se kot ranjena ptica, ki so ji zlomili krila, zato da se ne bi več vrnila med oblake.

Pa saj sem pravzaprav kriva čisto sama ...

Kričim po spremembi, a si ne upam zakričati na glas.

Ker sem, kot ponavadi, brez jajc.

Tunisia ...

2008-04-23T08:00:00.002+02:00

Tako ... Moj ogromni kovček je spet do zadnjega kotička zapolnjen. Še včeraj sem razmišljala, da bi bila zelo dobra ideja, če si kupim manjšega, samo tako bi doma pustila ogromno stvari, ki jih najverjetneje sploh ne bom potrebovala. Pa nič zato.

Pravzaprav sem tako zelo zmatrana, da še komaj razmišljam ... Komaj čakam sonce, morje, pesek ... lahkotna oblačilca.

Komaj čakam, da se usedem na letalo ...

Verjetno sem nora, ker me skrbi kako bodo preživeli brez mene. In najverjetneje bom zaradi tega tudi vsake pol ure čekirala svoj telefon.

Am I really that crazy?

Hope not ... Tunisia here we come!

Kalipso ...

2008-04-18T08:35:00.003+02:00

... Prazna, dušeča Ljubljana, razgret beton, naveličani obrazi na opustošenih ulicah. Z Lauro tavava po mestu in kot ponavadi s kavami, sladoledi in cigaretami poskušava zamašiti slabo vest, in tkeva nove mantre, da bo jutri drugače, ah, da bova skupaj zgrabili življenje za roge, za volan, za uzde, za karkoli. Nekaj znancev poseda na stolčkih pod senčniki, v zraku visi hrepenenje, amputirano s prazno denarnico. Vročina je gosta, težka, nevzdržna. Omagava in se sesedeva na teraso najine kavarnice na Trubarjevi. Pod senčniki je še bolj vroče kot na ulici ...

Vesna Milek, Kalipso

Big time ...

2008-04-16T19:23:00.003+02:00

Še 7 dni ... Dooolgih 7 dni ... Kako zelo se mi zadnje 14 dni vleče. Obup. V službi pa je vsak dan bolj neznosno.

Ubistvu že kar sanjam kako pakiram ... čaka me še nekaj zadnjih nakupov, seveda potrebujem en kup stvari, ki pa jih nazadnje v Tuniziji sploh ne bom potrebovala.

Najraje bi spakirala flip flopke, kopalke, brisačo, kratke jeanske in moja ogromna očala. Ampak, nazadnje bom najvrjetneje spakirala veliko preveč ... za vsak slučaj seveda.

Pred odhodom pa me čaka še lov na darilo zanj ... v Tuniziji bo namreč praznoval rojstni dan. Tisto kar si čisto zares želi sem priskrbela že danes, sedaj pa brskam samo še za malenkostmi, ki bodo za piko na i.

Še malo ... čisto malo ...

I love it ...

2008-04-15T17:36:00.002+02:00

Ja, res jih ni veliko, obsesij namreč, so pa zato tiste, ki so toliko večje.

Fotografije so od nekdaj moja strast ... Obožujem jih na takšen in drugačen način ... Nekoč sem jih izrezovala iz revij in časopisov, ter jih hranila v posebne zvezke. Nato pa sem jih vedno raje ustvarjala sama. In na kakšno izmed njih ujela tudi sebe.

Najraje pa sem z njimi ujela trenutke, ki so zame tako zelo pomembni in dragoceni. Fotografije so pač timeless.

Do trenutka, ko sem v roko prijela čisto zares ogromen fotoaparat, je bil moj mali Olympus čisto dovolj. Potem pa sem se zaljubila. Na prvi dotik/pogled/škljoc.

Tako sva z mojim novim Nikonom postala neločljiva. Komaj čakam tistih nekaj prostih trenutkov, ko ga lahko vzamem v roke. In nenazadnje zvok tega bitja je preprosto orgazmičen.

Komaj čakam Tunizijo in njeno čarobnost.

Good morning sunshine ...

2008-04-11T10:21:00.003+02:00

I wish!

Oprosti Dejko D., ampak danes jih moram čisto zares skritizirati, in v dnevu kot je današnji, mi bo to še kako zelo pasalo. Depresija me grabi namreč že vse od kar sem odprla oči.

Vse pohvale Organu, ki izdaja potne liste, neverjetno, ampak čisto zares so mi ga izdelali v 3 dneh. In seveda se je moralo nekje zatakniti. Na preljubi Pošti Slovenije. Z njimi pač nimam sreče.

Gospod Poštar mi je namreč že včeraj, čez dan seveda, prinesel potni list in napisal listek, ker ga moj brat pač ne more prevzeti.

Dobro, ga bom pač prevzela sama. Piece of cake.

Gospodična, Poštar vam bo danes potni list ponovno prinesel domov. Ha? Are you kidding me?

Sicer ne vem kaj vam ni jasno, ampak ponavadi ljudi ob 11.00 dopoldan ni doma, z izjemo babic in dedkov seveda. In zakaj mi je toraj pustil listek, naj se oglasim na pošti?

Nazadnje sem se komaj zadržala, da ubogi uslužbenki za okencem, nisem odtrgala glave.

Za povrhu vsega pa me najbolj moti to, da je bačno kartico, skupaj s pin kodo, g. Poštar z veseljem predal mojemu bratu. Še dobro, da mi potni list lahko ukrade in z njim pobegne na drugi konec sveta, medtem, ko mi denarja z računa nikakor ne mora pobrati.

Ali pa bi se morda tukaj morala jeziti na državo? Pha ...

In seveda mi je za povrhu vsega, danes popolnoma na cedilu pustil še službeni telefon. Stvarca se pač ne prižge. Od sebe ne daje znakov življenje. Mogoče pa tudi on rabi dopust?

Pa saj ne da se pritožujem. Tišina paše! A kaj ko je konec tedna vedno največja norišnica in telefon blazno potrebujem.

I just need a break!

I just had to ...

2008-04-09T22:20:00.002+02:00

... ker je čisto zares nora, popolna, zabavna ... drugačna ... One day, cause I believe in you! Let me hear you say ... One day ... one day we will be together. One heart, one mind. It's yours, it's mine ...

Count down ...

2008-04-09T13:45:00.003+02:00

Vesela, sem kot majhen otrok. Samo še 14 dni in najini riti se bosta veselo namakali v morju.

Zadnje dni res ne morem več skrivati navdušenja. Mislim, da vsaj milijonkrat na dan pomislim na potovanje. In tudi brskanje za izleti, dogajanjem in zanimivostmi se je že začelo. Komaj čakava, da bova lahko poležavala, dolgo spala in si predvsem vzela čas zase. A Tjaša bi z veseljem tudi snorkljala, jahala kamele in se potepala po Tuniziji.

Pregledovanje in spremljanje vremenske napovedi pa je postala moja vsakodnevna zabava. Napovedujejo sonce. Ogromno sonca ...
Komaj čakam ... in počasi že lahko začnem pisati svoj dolg seznam must have things.

14 days to go ...

You ...

2008-04-08T08:40:00.001+02:00

So mi rekli naj bom skromna, pa sem bila ...

Marsikaj sem si želela pa sem le plaho sanjala ...

So mi rekli naj bom trdna, pa sem bila ...

Marsikdaj me je bolelo, pa sem le tiho jokala ...

A ti si rekel naj se ne bojim ...

Naj se postavim zase ... naj bom vse kar želim!

In ravno TI si bil tisti zaradi katerega sem jokala ... najbolj na glas. In se borila, se postavila zase in preživela.

Marsikaj sem se naučila, veliko. Izgubila tebe in spet našla nekaj čisto novega. Naju, kot si nikoli nisem predstavljala.

Kakšna ironija.

Ne bom lagala. Bolečina je na srcu pustila brazgotino, ki bo zabolela vsak prekleti april, pa čeprav se je že dolgo nazaj zacelila. Nekateri spomini pač bolijo. Le zakaj bi skrivala.

Čas leti ... Najini srci pa spet živita, kljub brazgotini, ki se je zadrla globoko v srce.

Hvala, ker si me nekoč naučil zakaj je vredno živeti. Vem, da ti takrat nisem verjela. Danes pa se zdijo besede prav vzpodbudne.

April ...

2008-04-03T12:46:00.002+02:00

April, oh april.

Začel se je tako kot ponavadi. Obupno in neznosno ... kot da se pri meni vse ostalo kaj drugače začne? Zadnje čase čisto popolnoma nič.

Edina svetla bilka tega aprila je najina Tunizija. Poplačala sva še zadnji obrok in danes lahko zares začneva z odštevanjem. Twenty more to go.

Do takrat verjemem, da se ne bo dogajalo čisto nič posebnega, z izjemo mojega crazy joba seveda. Vreme se je začelo bolj ali manj obupno, teden tudi ... še dobro, da se počasi že izteka.

Tjaša pa je v iskanju nove ljubezni, ki je povezana s fotografijo, novih balerink, novih jeansic, ogromne malhe in pomladanskih barv!

Spring is in the air ...

2008-03-31T17:07:00.004+02:00

Nedeljo sva po dolgem času spet preživela na soncu. Kako zelo vesela sem, ko se lahko zbašem v svojo najljubšo trenerko, najudobnejše Armani jeansice, kratke rokavke, si nataknem moje čebelje Guccije in se veselo podam na sprehod.

Že zjutraj sva se zbudila v čudovit dan ... se povabila k mami Gruden na kosilo, nato pa veselo igrala igrice z mojo domačo živaljo.
Seveda sem ga komaj zvlekla na zrak ... ko pa ga je bilo tako lepo opazovati kar čez ogromno okno dnevne sobe.

Jaz pa obožujem dolge sprehode in včeraj je bil dan kot narejen za potepanje.
Spet sva sanjarila najino Tunizijo in se predajala toplim sončnim žarkom.

Tjaša pa danes spet sanja svoje flipflopke in poletna oblačilca.

Jutri iz omare zagotovo privlečem svojo novo spomladansko balonarko in se začnem predajati pomladi.

Special Her ...

2008-03-28T12:38:00.004+01:00

Posebna ona ... ker je čisto zares posebna. In ker so tudi po njeno besede čisto odveč sploh ne bom dolgovezila, ker bom prav težko napisala kaj čutim.

A vseeno, vse najboljše njej, ki jo čisto zares občudujem in obožujem. Kljub njeni mladosti je čisto posebna oseba in oseba, ki jo potrebujem.

Rada jo imam ravno zato, ker je drugačna in samosvoja, polna energije. Ona je tista, ki navdihuje ... z življenjem in upanjem.

Vse najboljše starči moja ... Danes je tvoj dan!

Adrenalin rush ...

2008-03-23T09:01:00.005+01:00

Včeraj sva se pogovarjala ... še natanko mesec dni in bova pakirala. Obožujem dolge spiske v svojem note blokcu in nato dejansko odkljukane must have stvari.

Danes zjutraj, čez natanko mesec pa bova na poti na letališče ... Oohh how I wish!

Komaj čakam ... ker je vreme prav pošteno depresivno. Naveličala sem se tudi najljubših škornjev, plaščka in vseh teh morečih barv ... no kljub rdečem plaščku, si želim barv ... več barv!

Prav pošteno si želim skočiti v moje kratke hlačke, flipflopke in poletne majčke ... No ja, danes morda še ne, ampak čez mesec dni, zagotovo.

Že danes sanjam veliko več spanca, poštene zajtrke in veliko koktejlov.

Do takrat pa me čaka še ogromno dela, malo spanca in norih dni.

Anyways mesec mine hitro ...

Addictions ...

2008-03-20T17:30:00.000+01:00

Ni jih veliko ... so pa zato tiste redke toliko večje.

Pravzaprav sem že čisto pozabila, kje sem jo našla. Najvrjetneje so o njej debatirale že punce na forumu. Potem pa se je zgodila ljubezen na prvi pogled.

Sezone sem kar požirala z očmi ... na dan se lahko pogledala tudi celotno, na enkrat. In nato težko pričakovala vsako naslednjo.

Četrtek je pravzaprav edini dan v tednu, ko zares hitim čisto cel dan. Delo poskušam natempirati tako zelo natančno, da iz pisarne lahko odletim vsaj 18.05. Potem pa takoj za računlanik ... in brskanje se lahko začne.

Res redke so nadaljevanjke in TV show-i, ki jih spremljam ... S tole pa sem preprosto zasvojena.

America's next top model ... Vsi zapleti in razpleti, foto shooting-i, vse čarobne lokacije, ljudje in navsezadnje punce, ki tekmujejo.

Obožujem prav vsako nadaljevanje posebej in neverjetno kako zelo zanimivo je nato komentiranje s prijateljicami.

Včasih si zaželim, a bi kakšna zares nora Tyra obstajala tudi pri nas ...

Stop ...

2008-03-19T17:00:00.001+01:00

... fucking me strait in the head. Again!

Danes bo vreme popolnoma neobremenilno za vremensko občutljive ljudi. O seveda, če ni vreme je pa kaj drugega.

Komaj čakam, da pobegnem daleč stran ... nekam kjer se bom lahko cel dan smejala. Na glas. Zaradi same sebe. Ne zaradi tega, ker bi mi drugi ukazali tako.

Prav zanima me komu bodo pamet solili takrat ... meni zagotovo ne. Jaz bom izklopljena prav z največjim veseljem.

In zaradi mene se lahko postavljajo na glavo ... nikoli in nikdar nikomur nisem znala lesti v rit. In naj ne sanjajo, da bom sedaj počela ravno to! No way!

Please, don't touch ...

2008-03-18T13:45:00.000+01:00

O ja seveda ... in jaz sem mislila, da je masaža sproščujoča in nič drugega kot samo užitek. Don't even think about it.

Deklica, ki se je spravila nadme, je bila vsaj glavo manjša in par (veliko) kilogramov lažja ... njene drobne ročice pa čudežne. Komaj sem zadrževala solze, ko se je spravila nad vsak del mojega telesa posebej. Gosh. Mislim, da sem vmes celo pozabila dihati. Še dobro, da telo vsake toliko časa prav prijetno poboža in polije z oljem.

Do večera sem že komaj hodila ... in naslednji dan, naslednji dan so me bolele čisto vse mišice. Veliko huje, oo ja veliko huje, kot po aerobiki.

In potem sem ugotovila ... morda pa to le ni tako zelo slabo. Tjaša bi do poletja namreč rada imela vsaj takšno ritko. Pri mojem večernem apetitu in celodnevnem sedenju ... Mission impossible.

Le zakaj se ne bi zato dodobra pregnetla vsaj vsakih 14 dni ... zase bom pač morala malo potrpeti.

No vsekakor bom raje žrtvovala dobro urico vsake toliko časa, kot tedensko poskakovanje.

Masaža vseeno diši ... We like it!

Blaž ...

2008-03-14T14:28:00.002+01:00

Epi B Day lil B!

I lovveee you thiiis much!

Ostani še naprej moja najljubša domača žival in moje upanje v sodobne piflarje!

You rock my world!

Screaming inside ...

2008-03-13T16:41:00.005+01:00

Sometimes I just can't help myself. I miss him so badly. I really do.

Ljudje pač ne razumejo. In nikoli ne bodo. Vsaj nekateri. In lahko rečem ... zagotovo, še nikoli niso ljubili tako zelo.

Oseba, ki je hrepenela po ponovni ljubezni, dotikih, poljubih ... Ona je odšla že davno. Izpustila svoje srce. A tisti del mene, ki ga pogreša nikoli ne bo odšel.

Najverjetneje se s tem nikoli ne bom sprijaznila.

Prav sita sem že obtožujočih pogledov. Pa kaj če ga pogrešam. In kaj potem, če mislim nanj.

Tolikokrat sem že povedala kaj čutim in najverjetneje še mnogokrat bom. Prav vseeno mi je kako si ljudje razlagajo najino prijateljstvo.

A vendar me žalosti.

On je tisti pravi prijatelj. Tisti, ki ga pogrešam ob kakšni jutranji kavi, ob kakšnem sprehodu, dolgem klepetu ...

Prav dobro se zavedam, da večina nikoli v življenju ne bo razumela mojih besed. Najvrjetneje res nikoli ne bodo dojeli ... a vseeno.

I am screaming inside ... cause I need him in my life.

And I really don't care about talking anymore. So just stop. And let go.

Battery Low ...

2008-03-12T16:30:00.000+01:00

In se je začela ... spomladanska utrujenost namreč. No ja, bolje rečeno predpomladanska. Spala bi lahko for ages in delala nič ... Poležavala na postelji in buljila v strop svoje sobe.

Pravzaprav ni važno koliko spim, zbudim se tako zelo utrujena in brezvoljna, da imam občutek, kot da sem ravno doživela bližnje srečanje najmanj s tankom.

Kot naročeno pa imam seveda spet ogromno dela. Seveda se je začelo, ko pa se spet odpira sezona lova na nove talente. Goosh, koliko ljudi si želi pozornosti. Get a life! Priznam, da sem zvečer, ko pridem domov, že pošteno tečna. In telefon ... oh kako z veseljem ga bom aprila pustila na mizi svoje pisarne. Potem ... potem pa naj se dere v nedogled.

In za piko na i, je tukaj še vreme, ki je milo rečeno obupno. Še dobro, da ga je spet začelo reševati sonce.

Pravzaprav točno vem zakaj sem tečna ... ker ravno on, ki je še edini, ki me prenaša in spravlja v dobro voljo, odhaja v Črno goro. Za teden dni. Celih 7 dni. Bljah!

Hvala moji mami, ker me v soboto pelje na masažo.

I want ...

2008-03-05T17:45:00.000+01:00

Naj me nekdo prosim prepriča kaj je tako lepega na današnjem snegu in kakšne koristi imamo od tega obupnega mraza. Spet.

In naj mi nekdo reče, da ni bilo lepo posedeti na sončku, obuti lahkotne balerine in se sprehoditi po Ljubljani. Ljudje so bili polni energije, pravzaprav čisto lahkotni.

Okej. Pač ni bilo normalno, da je v tem letnem času tako topolo. Pa kaj. Krivice se dogajajo. In zakaj se nebi tudi zimi.

Prav vesela sem, da ji je letos ponagajalo sonce.

Tole vreme pač ni za nikamor. Malo dežuje pa malo sneži. In obupno piha. In ja, jaz sem za letos že pozabila na plašče in zimske škornje. Hate me for that.

Protestiram. In želim sonce nazaj, in toplo vreme in moje balerine, željo po sprehodih in nedeljskem izletkanju.

Le zakaj bi se morala spet zadovoljiti z nizkimi temperaturami, ko pa je bilo sonce že prav prijetno toplo.

Shadows ...

2008-03-03T19:51:00.007+01:00

Zadnje čase imam preveč časa. Mmm lažem ... zgodnje večere preležim v postelji, ponavadi med tem, ko čakam njega.

In potem premišljujem. Not good. Včasih bi bilo veliko bolje, če bi se temu opravilu lahko izognila. Pa ne morem.

Skrivnosti. Pa ne tiste lepe ... tiste temačne. Problemi, zajede, sence naše duše. Demoni naše duše, naše glave, našega telesa. Vedno več jih je in vedno težje se skrivajo za nasmehom našega obraza.

Ljudje pravimo, da smo srečni. Na obraz si nadenemo izraz srečnega človeka. In nič lažjega ni kot igrati. Danes je to popolnoma preprosto. Le redki so, ki priznajo svoje najgloblje strahove.

Večina pa se skriva za masko in se bori z glasovi svoje duše.

Koliko je strahov, ki jih nikoli ne bom priznala ... koliko je razjed v moji glavi na katere nikoli ne bom našla pravega odgovora.

Seveda si bom raje nadela masko in se z nasmehom podala v nov dan. V svoji glavi pa bom še vedno igrala bitko z njimi.

Včasih si želim, da bi glasovi odšli. In se nikoli več vrnili ... a se bojim, da jih bo vedno več. In postajali bodo vedno glasnejši.

Dokler si dokončno ne bom zaželela pobegniti tja, kjer izginejo vsi problemi ... in sleherni glasovi. Samo eno mesto predstavlja moj raj, kjer se moji problemi zdijo čisto majhni in čisto nepomembni. Tam je vse preprosto ... kot ptica lahko razširim svoja krila in odletim ...

Mogoče se nekoč spet vrnem ...

Sunny see sand ...

2008-02-28T15:01:00.003+01:00

Me happy.

Čez slaba dva meseca bova veselo poskakovala po peščenih plažah in se nastavljala toplemu soncu. Odhajava namreč v Tunizijo. Za celih 8 dni.

To je tisto kar potrebujem in kar sem pridno čakala kar nekaj časa. Mislim, da sem mu že včeraj utrujala s prtljago in vsemi ostalimi podrobnostmi .

Tjaša do takrat sta še cela dva meseca ... meni pa sploh ni važno, jaz že danes sanjam kamele, koktelje, plaže, pesek, dolge sprehode, zasanjane večere in ... in teden dni samo za naju.

In mesec mine kot teden ...

Vrjetno mi sploh ni treba posebej razalagati kako zdelo vesela sem in kako zelo komaj čakam.

Woho Tunisia here we come

How cool is that ...

2008-02-26T12:36:00.001+01:00

Hvala Hrčku za nadvse izvirno čestitko. Thank you, ker sta se s Tyro tako lepo potrudila.

In hvala Goranu in Gelči, ki sta poskrbela za Diorjevo kozmetično kolekcijo, hvala moji Latte za Lacostov lahkotni spomladanski korak.

In Blažu za mojo najljubšo Roxy. Anji in Maji pa hvala za erotični Kalipso.

Tjaša ...

2008-02-25T14:26:00.001+01:00

Vse najboljše!

Hvala za lepe želje in misli vsem, ki ste mi na kakršen koli način že polepšali moj dan.

In hvala tistemu, kdorkoli že je, ki mi je uspel pričarati tako zelo čaroben, sončen in topel zimski dan!

Hvala vsem, ki me prenašate in ste skupaj z mano, takrat, ko vas potrebujem.

Hvala še za eno čudovito preživeto leto.

Hmm ... pravijo, da se staram.

Jaz pa se počutim čisto zares mlado in danes še posebno polno energije.

I love my life.

Srce ...

2008-02-21T08:10:00.000+01:00

Srce se je zlomilo na tisoče koščkov. Bolelo je kot še nikoli. Moje življenje je ostalo brez smisla, brez pravljice za katero sem živela vse od prvega dne, ko sem ga spoznala in se noro zaljubila.

Koščke sem počasi pobirala in jih spet skušala postaviti na pravo mesto. A srce se je razbilo tako silovito, da so se že takoj majhni delci razdrobili še na manjše, za katerimi sem potem brskala po celem svojem razbolelem telesu.

Nisem si dovolila, da bi pozabila. Živela sem za preteklost in se ubijala. Sanjala in upala ... vsak dan znova. Z vsakim pogovorom, z vsako lepo besedo, z vsako najmanjšo malenkostjo, sem še bolj padala v prepad obupa, v prepad iz katerega ni bilo izhoda.

Ljubila sem bolj, kot kdajkoli poprej v svojem mladem življenju. Trgala sem se na vse strani in skušala biti popolna. Po zlomljenem srcu še veliko bolj, kot prej ...

Vedela sem da bom borbo nekoč izgubila. Borbo s svojim srcem in svojo glavo. Vedela sem, da ne bom zdržala. Kljub spominom, ki so vse do danes še vedno živi, kot so bili nekoč.

Tistega poletnega dne pa sem obupala. Svoje že čisto otopelo srce sem postavila na dlan in se odločila. Spustila sem ga iz rok, pravzaprav iz svoje duše. Bolelo je, tako zelo, da sem se utopila v svojih solzah. A takrat zadnjič in za vedno.

Obljubila sem si in prisegla. Na nek način sem vedela, da bo vedno moj in na nek način ga bom imela vedno rada. Čeprav sta najini srci odleteli visoko med oblake.

Takrat sem zaživela na novo. Utrip mojega srca je postal lahkoten, kot nekoč. Moje misli so spet začele plavati v oblakih in se obdajati z mavrico. Srce je spet postalo rdeče in polno življenja. Tako zelo malo je bilo potrebno, pravzaprav me je rešilo moje najljubše poletje, da sem spet lahko dihala s polnimi pljuči.

Danes sem spet noro zaljubljena. In tudi ti. Našel si jo. Svojo drugo polovico srca.

Nikoli nisem verjela, da se bom tega resnično razveselila ... Najina zgodba je končana, tokrat za vedno. Ljubiva in sva ljubljena, a se imava rada. Resnično rada.

Najvrjetneje še veliko bolj, kot sva se imela, a čisto na svoj in poseben način. Hvala, ker svoje življenje deliš z mano in sem še vedno del tvoje družine. Tudi ti boš za vedno del mene in moje mladosti, del mojega življenja, kjerkoli že boš.

My wish is your comand ...

2008-02-20T17:58:00.000+01:00

Včasih in le redko zaide na mojo stran pa vseeno, vsake toliko pa le preleti napisane vrstice. Največkrat pravi, da ne razume, češ da pišem v prispodobah in o njemu nerazumljivih temah.

Zato bo tale zapis čisto preprost in razumljiv, tako kot čutim ...

Rada te imam, ker me imaš tudi ti rad takšno kot sem. Ker praviš, da me imaš rad, zato ker sem lepa in sexy ..., ker ti je všeč moj brundajoč glas.

Všeč ti je ker veliko govorim.

Rad me imaš, kljub temu da večino najinih skupnih trenutkov prespim. Pa čeprav ti vsak dan znova obljubim, da se to ne bo ponovilo. Začel si me klicati Yogi ... še ena izmed mnogih posebnih ljubkovalnic, ki so mi tako zelo všeč.

Hvala, ker me prenašaš, ko sem popolna tečnoba, ko mi nič ne paše, ko sem jezna in začnem glasno govoriti. Saj veš, da se nikoli ne derem, nate res ne!
Hvala, ker mi dovoliš biti takšna kot sem, ker me spoštuješ, pa čeprav praviš, da sem čudna. Jaz pa pravim, da sem kul.

Všeč si mi, ker sprejemaš moje ideje, predloge, moje sanje ... ker upaš skupaj z mano in načrtuješ ...

Rada te imam, ker z mano deliš svojo najljubšo Coca Colo, me zalagaš z majhnimi čokoladnimi presenečenji in me oblečeš v svoj hudi in nogavičke, ko me najbolj zebe.

In najlepše je slišati tvoj šepet, da sem najlepša ... tudi takrat, ko se počutim najbolj grozno in je moja rit videti ogromna. Takrat praviš, da sem perfect bitch! Ass so fat that you could see it from the front.

Obožujem najine vikende ... ko bi lahko cel dan poležavala v postelji pa se te ne bi naveličala in obožujem vikende, ko se opraviva na najina kratka potovanja.

Rada te imam ... najbolj na celem svetu. Hvala, ker si moj chipmunk ...

Hanging in here ...

2008-02-19T12:30:00.002+01:00

Včasih se mi zdi, kot da sem obvisela v času, kot da sem se zagozdila v luknji časa iz katere se ne morem izvleči. Nimam energije in nimam moči.

Kot, da me je čas posrkal vase. Obvisela sem nekje v prepadu in se izgubila v labirintu. Danes se spet zdi, da poti nazaj ni več.

Spet brskam po spominih ... danes še bolj intenzivno, kot da skušam v svojo glavo priklicati slike, za katere se bojim, da bodo nekoč čisto izginile, iz moje glave namreč.

Začela sem razmišljati o dogodkih, ki so se zgodili. O dogodkih, ki so zabeleženi v mojem srcu. Bojim se da bodo nekoč zbledeli ... slike, ki so obstajale so se izgubile zavedno. In čeprav so še vedno sveže, kot so bile nekoč, pa če tudi pred davnimi 8 leti, se bojim da bodo zbledele.

Bile so moj zaklad, moje zaklonišče, moje upanje ... moja bilka na katero sem se lahko ulovila, kadar sem začela padati najglobje v prepad.

Morda se vse preveč oklepam sanj in še vedno upam, da se bodo slike iz preteklosti ponovile?

Žalostna sem in prav panična ... spomine potrebujem.

V glavi mi razbija in slike kar preskakujejo.

I hate ...

2008-02-18T15:58:00.003+01:00

technology today.

Pa je šlo vse skupaj v tri rožice materne.

Vsi spomini, vsi trenutki ... vse.

Najraje bi se vrgla ob tla in zajokala. Prav komaj zadržujem solze.

Vse spomine, ki sem jih hranila v njegovem srcu so izpuhteli.

In ne, slik pač nisem shranjevala na cd-je. Sedaj pa poslušam kako zelo neumna sem. Seveda mi na kraj pameti ni padlo, da bi slike shranjevala dvakrat.

Jokam ... ker mi slike pomenijo ogromno. Ker so moje zavetje, kadar potrebujem sprehod v preteklost. Veliko jih je v moji glavi, še več pa jih je živelo v njem. Vse ostalo sploh ni važno.

Tehnologija pa takšna ... in sovražim dejstvo, da se moje spomine pravzaprav da oživeti ... ko le ne bi bili tako zelo dragi, pravzaprav pregrešno dragi.

In ne da niso vredni ... kakšna ironija, Tjaša pač trenutno nima toliko denarja. Damn sedmica, ki se veselo obrača nekje v Velikih Laščah.

Fuck everything!

Have I told you lately ...

2008-02-14T15:18:00.004+01:00

... that I love you?

Pa kaj, če je pocukran in osladen. Pa kaj, če je pretiran in čisto rdeč.

Prav nič bolj pretiran ni kot vsi ostali prazniki pa je vseeno veliko dni v letu, ko zapravljamo denar za darila, kar tako ... čisto brezveze. Nikoli nimamo čisto zares pravega razloga. Tudi danes ne. Saj ga pravzaprav nikoli ne bomo imeli. That's it. Tako pač je.

In Valentinovo pač mora biti.

Radi se imamo lahko vsak dan. Pa saj se tudi imamo. Vsaj jaz se imam. Samo sebe in vse najbolj moje.

A je rdeči dan zame vseeno nekaj posebnega. V zraku je prav posebna energija, vse diši po metuljih, slaščice so še posebno sladke in vrtnice živo rdeče. Danes je dovoljena vsa pocukranost, danes smo vsi lahko brez zadržkov.

Pravzaprav je današnji dan, dan za vse tiste, ki si drugače ne upajo ...

Rada jih imam. Zelo, zelo ... Pa saj oni to tako in tako že vedo.

Le da jim tega ne povem čisto vsak dan ... drugače bi izgubilo svoj čar.

All I need ...

2008-02-12T11:43:00.000+01:00

Love, love, love, love, love, love, love, love, love.

There's nothing you can do that can't be done.

Nothing you can sing that can't be sung.

Nothing you can say but you can learn how to play the game ...

It's easy.

There's nothing you can make that can't be made.

No one you can save that can't be saved.

Nothing you can do but you can learn how to be in time ...

It's easy.

All you need is love, all you need is love,

All you need is love, love, love is all you need.

There's nothing you can know that isn't known.

Nothing you can see that isn't shown.

Nowhere you can be that isn't where you're meant to be ...

It's easy.

Love, love, love, love, love, love, love, love, love.

All night long ...

2008-02-10T12:23:00.000+01:00

Danes spet zdravim mačka ... še malenkost večjega kot prejšnjo nedeljo. Damn Redbull and vodka.

Res nisem več v kondiciji niti približno ne ... Žurov v stilu "Glavobolja od vina a nigde aspirina, sinoć bila sam sa tobom pijana ..." pa pač niti približno nisem vajena. Skakanje po mizah, odklop in sproščenost njih, čisto nič "navadnih" ljudi ... u diskoteci pravo ludilo!

Njihova energija je z mojo seveda čisto neprimerljiva. Seveda, ko pa tedensko poskakujejo po odrih. Moje petke so bile v primerjavi z njihovim prav nedolžne, punce imajo pošteno strenirane nogice.

Okej, obljubim ... do naslednjič bom tudi jaz čisto ready. Na pamet bom znala vse Seke, Milete in njima podobne. In moja kondicija bo vsaj približno lovila njihovo. In ja ob 2h, ko sem jaz že sladko spala, so oni šele dobro začeli. Kako komaj čakam slike.

Morda lahko celo mastno zaslužim. No tega se pač ne bi niti slučajno branila. Tjaša si je kot vedno vzela čisto premalo časa in ob vseh svojih ritualnih, bog ne daj da bi izgledala slabše, kot vse prisotne starlete, čisto slučajno pozabila pogledati na uro ...Tako sva ob najini vnemi, da ne bova zamudila na tako pomembnega dogodka brez vseh dokumentov naletela še na hijene, ki so ob najini hitrosti prav požrešno skočile iz svoje zasede. Najvrjetneje me glava boli ravno zaradi tega, alkohol pa sem I guess so le sanjala.

Ordinary ...

2008-02-05T22:00:00.000+01:00

Čisto navadni so dnevi, ki jih preživljam. Dogaja se čisto nič posebnega. Še vedno se vsaka jutro zbudim v obupno turoben dan in že za dobro jutro prekolnem prijatelja, ki lahko že 5. februarja v kratkih rokavih ležerno poležava na plaži in prebira knjigo v sončni Španiji.

Zadnje čase ga prav sumljivo pogrešam. Nič posebnega. Big deal. Spet so me pičile tiste ideje, kako bi z njim kramljala ob kavi in se na vsa usta nasmihala najinemu briljantnemu pogovoru.

Tedni in meseci mi minevajo s svetlobno hitrostjo. Pravzaprav kar težko vrjamem, da bom čez natanko 20. dni spet potiho razmišljala, da sem bila ravno zdaj stara 16 let. Ohh sweet sixteen.

In danes razmišljam, kam je odletelo še eno leto ... minilo je namreč že celih in polnih 12 mesecev od kar sem prvič sedla za svojo pisalno mizo, katere desko gulim še danes.

Se mi zdi, da sem prav zakrnela ... vikend je namreč minil ob celjenju ran, ki so nastale v soboto ponoči. Res nisem več za nikamor. Shame on me. Izgubila sem prav vso energijo, ah lažem, izgubila sem mojo party animal kondicijo. Še danes me bolijo noge od mojega poskakovanja v 10 centimetrskih petkah. Gosh!
Za vikend pa se obeta še eno, poskakovanje namreč ... hmm it's about time, da začnem vaditi.

Draga moja hvala za sladoled. Na snidenje!

Jump for your love ...

2008-01-28T20:20:00.001+01:00

... sem poimenovala slike, ki so v soboto nastale med najinim sprehodom po Portorožu.

Končno prost vikend. Yeah. Kar je v najinem svetu zadnje mesece prava redkost, prosta sobota in nedelja seveda.

Zato sem si za vikend še toliko bolj želela sonca ... Že dolgo nisem imela priložnosti se sprehajati po soncu. Večerni sprehodi so za naju vsakdanjik. Tista sproščena pohajkovanja pa so postala prave izjeme.

Ljubim sonce in ljubim sproščenost. Takrat, ko lahko pozabim na zvonjenje telefona, poslana sms sporočila, sestanke ... ko lahko uživam dan brez razmišljanja in pretiraneg poglabljanja v moj službeni svet.

And I love spending time with him. Včasih odgovarjam na vprašanja kako zdržim ... preprosto. Ker cenim minute in najine večere. Pa čeprav zaspim prvo sekundo, ko se uležem v njegovo posteljo in ponavadi ne zdržim niti do 10 minute filma, ki ga imava tisti dan na sporedu.

Še vedno obožujem čas, ki ga lahko preživiva skupaj.

Nikoli nisem rabila velikih stvari ... dovolj so malenkosti ... tiste, ki me delajo srečno.

Appleicious ...

2008-01-25T13:24:00.000+01:00

Delicious ...

The thing!

It's mine, mine, mine, mine!

Klik

Sunny day ...

2008-01-24T10:37:00.000+01:00

Just love love love it. Days like this ...

Najlepše se je prebuditi v dan kot je današnji ... sonči žarki, ki te pobožajo za dobro jutro in barve ... barve, ki obsijejo mojo sobo so božanske.

Manjka le ... le tistih par minut, da bi se lahko sprehodila po lepi Ljubljani. Priznam, da me mika šoping!

Prav lepo je, čisto spomladansko.

Najraje bi na plano spet privlekla svoje balerinke, si na nos nataknila ogromna sončna očala in odjadrala.

Držim pesti, da me sonce počaka vsaj do nedelje, ko bom prosta.

Do takrat pa bom sonce pač opazovala skozi moje ogrmono okno v pisarni in se lotevala projektov, ki me še čakajo.
Zagotovo imam v sončnih dnevih energije za nove naloge veliko več.

In mikajo me spremembe. Nič drastičnega, pa vseeno. Spet sem polna idej ...

Every breath ...

2008-01-16T10:30:00.000+01:00

I'll be your dream ...
I'll be your wish ...
I'll be your fantasy...
I'll be your hope ...
I'll be your love ...

Be everything that you need.

I love you more with every breath ...

Truly madly deeply do!

I will be strong ...
I will be faithful ...

'Cos I'm counting on a new beginning ...
A reason for living ...
A deeper meaning ...

Najlepši za dobro jutro je tvoj poljub!

Nekomu ...

2008-01-10T13:49:00.000+01:00

Danes razumem.
Zakaj ves napor, zakaj vse neprespane noči, zakaj ves zagon ...

Nečesa kar nikol nisem dojela ... danes razumem, bolj kot kdajkoli prej v zadnjem letu!

Nisem te prav dobro poznala, a vseeno dovolj. V mojem srcu boš zapisan z največjimi črkami. S ponosom pišem te besede, ker vem da sem lahko srečna, da sem poznala nekoga, kot si ti.

In oprosti, ker te danes tikam ... Zame si še vedno velik človek.

Obljubim, da bom naredila vse kar si želel ... ne skrbi.

In naj ti bo tam lepo.

Fog ...

2008-01-09T12:12:00.000+01:00

I hate it!

Obupno sovražim dneve, kot je današnji ... pogled skozi okno me spravlja v depresijo. Obupno depresijo.

Ljubljana je grda. Prav zares grda in siva ...

Sovražim umazan avto in obupen zvok peska pod čevlji. Sovražim neko nedefinirano rosenje, ki moje sveže oprane lase spravlja v obupno stanje.

In napovedujejo dež ... God help me!

Mislim, da se mi bo kaj kmalu zmešalo, če name ne bo posijal vsaj žarek sonca.

Pa naj še kdo reče, da je zima lepa. Pha ... sama v dnevu kot je današnji pač ne najdem niti približka lepote. Kaj šele dobre volje. Tečni in depresivni so kar vsi povrsti.

Ljubim sonce in ljubim dneve, ko te navsezgodaj zjutraj po obrazu poboža sončni žarek.

And here we go day dreaming again!

The filing ...

2008-01-07T16:55:00.000+01:00

Ne dolgo nazaj sem pisala, kako zelo si želim spet čutiti ... tudi, če samo za trenutek.

Danes čutim ... ljubim.

Nekatere stvari so zbledele in lahkotno odletele, kot da jih nikoli ni bilo, kot da solze nikoli niso tako zelo bolele. Spet druge so se shranile in zakopale v tisti majhen delček srca, ki bo za vedno njegov.

In rodile so se nove ... novi občutki, sanje, trenutki ... Novo ščemenje.

Kako lepo se je zbuditi ob nekom, ki je samo tvoj, zaspati z njegovo mehko roko pod glavo. Sanjati o skupnih načrtih, se veseliti ... spet živeti.

Pogrešam ga ... čisto vsak trenutek.

Nora sem ... nora nanj!

Čisto najlepše mi je, ker spet lahko letim, ker spet diham za dva ... obožujem misel na nekoga, ki je samo moj.

Kako zelo malo je potrebno ...

Nikoli ga ne bom pozabila ...

2007-12-30T16:47:00.000+01:00

... letošnjega leta namreč.

Zaznamovalo ga je, tako kot vsako leto, nešteto trenutkov ...

Najvrjetneje nikoli ne bom pozabila svojih krokodiljih solz, ko so mi januarja prebadali žile, presenečenja za moj rojstni dan in svoje čisto zares prve službe februarja, mučnega a hkrati polnega presenečenj marca, norega aprila, katerega spominov nebi zamenjala za nič na svetu, saj je bilo najino potovanje v London, nekaj kar ne bom pozabila nikoli v življenju.

Maja sem sanjala o poletju, junija pa sprejela eno največjih odločitev v mojem življenju, ki je cel julij spremenila v čarobnost letošnjega poletja in nepozaben mesec dni z njim.

Avgust je minil hitro, kot da ga ne bi bilo, septembra pa sem spoznala njega, ki mi danes pomeni največ na svetu.

Oktober je s sabo prinesel norijo in nove trenutke, ki so me spet naredili srečno. November pa so zaznamovale nove in nove naloge, ki so me odtrgale od mojih najljubših, december se je začel in se bo končal noro.

Želim si in sanjam, da se bo noro nadaljevalo tudi naslednje leto ...

Veliko najlepših, sladkih, sanjavih, norih, zmešanih, popolnih, zaljubljenih, mavričastih, samo svojih dni v prihajajočem letu vsem mojim mojim!

Naj bo novo leto angelsko popolno prav za vse ...

Tebi ...

2007-12-28T12:37:00.000+01:00

Hvala, ker me imaš čisto zares rad!

Oprosti. Nisem hotela ... ko si se obrnil stran me je srce zabolelo bolj, kot sem si sploh lahko predstavljala.

Ne znam in nočem več živeti brez tebe! Moj si! Čisto zares ...

Nikoli več se nočem niti za sekundo ločiti od tebe!

Moja preteklost je že zdavnaj zbledela. Morda ti tega še nisem uspela pokazati, morda včasih čisto zares ne izgleda preprečljivo, a vendar moje srce je tvoje.

Pozabila sem obljube, besede in dotike ... danes so moje sanje tukaj ob tebi!

Rada te imam!

Merry Christmas ...

2007-12-24T15:36:00.000+01:00

Navadno ga ne maram. Danes pa čara prav zares pravljično vzdušje.
Že celo popoldne namreč sneži, prav narahlo.
Naj bo to moje božično darilo prav vsem tistim, ki ga imajo radi ... ne danes mi ne more pokvariti dneva, prav lepo ga je videti. Naj sneži.

I'm happy. Pa čeprav je čisto navaden dan. Še eden izmed ponedeljkov v tem letu.
Malo bolj obarvan v rdečo in malo bolj poseben, ker bomo odpirali gromozanska darila in si podarjali lepe poglede. Drugače pa je še vedno ponedeljek.

Nekateri tam daleč ... Do they know is Christmas time at all? Najverjetneje ne. Mi pa se veselimo kot majhni otroci.

Komaj čakam! Priznam ... komaj čakam nasmeh na njegovem obrazu. In njenem ... in njenem in spet njegovem.

Do sreče je samo en korak, ena sama misel, en sam nasmeh, ene same sanje, ena sama beseda! Merry Christmas to you all ...

Touch ...

2007-12-20T13:53:00.001+01:00

I had to. It's just simply gorgeous. Like him.

And I love love love love love him. Really do.

Z neba mu ne moram utrgati zvezde, ker še vedno ne znam leteti.

Na nebu mu še vedno ne morem prižgati najtoplejše zvezde pa čeprav je v mojem srcu dovolj ognja. Ne znam leteti.

Na nebu mu prav težko narišem mavrico, moje roke sežejo le do njegovega srca.

Z neba mu še vedno ne morem ukrasti najmehkejšega oblaka, lahko pa mu podarim svoje naročje.

In rišem nasmehe ...

Touch me ...

Christmas shopping ...

2007-12-19T08:56:00.000+01:00

... went really crazy this year.

Morda sem jaz letos tako zelo za luno ali pa se je meni zmešalo zaradi vsega tega dela, ampak predbožična mrzlica je letos zares mrzla.

Ne vem zakaj, morda se mi le dozdeva, ampak včasih se je mrzlica začela dogajati vikend poprej, še kasneje, dan pred božičem.

Letos pa ... letos pa traja že cel mesec. Meni se zdi vse skupaj prav noro. Vso to nakupovanje in pahanje za bogatimi darili.

Vem, da sama ne bom prav nič boljša. Pač želim letos zares razveseliti svoje najljubše. In mogoče jih prav letos tudi lahko.

No ja ... ali pač ne. Trenutno sem še vedno popolnoma brez idej. Tiste najbolj ustvarjalne in čisto moje so že izdelane, tiste malo bolj velike pa še kar ostajajo nekje čisto zadaj in nikakor nočejo pasti na mojo pamet.

Ah ne ... lažem. Idej je veliko in tudi darila bi prav z lahkoto sama jadrala v moje naročje, le denarnica se plaho skriva tam nekje na dnu moje torbe.

Morda bom damam za blagajno v roke lažje stisnila tisto plastiko, pogoltnila slino in se miže odpravila iz trgovine.

Obup ... in toliko je ljudi, ki bi jih rada razveselila. Damn I feel like Santa Lady this year.

I wish ME a merry Christmas ...

2007-12-14T08:50:00.000+01:00

Mogoče me je danes za trenutek le spreletel ... a res le za trenutek, christmas spirit namreč.

Saj sem vedela, da ne smem kar tako obupati nad njimi ... obeta se mi namreč 14 dni dopusta. Wou I can't believe!

Hvala Božiček ... to je bilo ubistvu vse kar sem si čisto zares želela. Trenutke, ki jih bom lahko preživela z mojimi mojimi.

Tudi nate nisem pozabila. Hvala Sanja! Presenečenja in male pozornosti veljajo. Pri meni veliko!

Dear Santa ...

2007-12-12T17:08:00.000+01:00

I've been really good girl this year ... well not really, but anyways ...

I would really like ...

Želje so čisto skromne in čisto majhne ... ubistvu si pravzaprav ničesar prav posebno ne želim.

Na listke moram napisati vsaj 5 želja, a jih nimam. Resnično ničesar ne potrebujem.

Vse kar si želim so prosti trenutki z njim in njo. Potrebujem ju, ker sta tista, ki mi dajeta pravo energijo in izpolnjujeta moje želje in moj svet.

Želim si nazaj svojo brezskrbnost, igrivost, mavričnost ...

Sprehode in druženja ...

Bližino tistih, ki jih imam najraje.

Jutranje prebujanje brez budilke, dan brez telefona, brezskrbno poležavanje na kavču, celodnevno čvekanje in bluzenje tja v tri dni ...

Vonj po čaju, vonj po kavi, vonj po kuhanem vinu ... vonj ... ko se za trenutek ustaviš.

Nočem dragih daril ... ničesar.

Le tistih nekaj trenutkov, ki mi zadnje mesece uhajajo iz rok.

In njega ... njega si želim še posebno. Drugače in na prav poseben način. Takšen, kot ga prav nihče ne razume.

Sanjaj ...

2007-12-11T15:18:00.000+01:00

Ubistvu niti nimam prav posebnega razloga, saj ga niti ne rabim imeti. Nikoli me ni bilo strah in nikoli se nisem bala pisati. Pravzaprav mi je čisto vseeno kdo bere moje pisarije.

Ni se mi potrebno in nočem se skrivati, a tako pač trenutno čutim ...

Časa za pisanje nimam in tudi prave energije ne ... misli in doživetja v moji glavi se nikakor ne znajo izliti na tipkovnico, tako kot so se včasih. Kot, da bi mi zmanjkalo idej, kot da je umrla moja muza.

Vedno več mislim nanj. Njena, popolnoma na mojo kožo napisana zgodba, mi je ponovno zamajala moje že tako trajno poškodovano srce.

Še vedno je toliko stvari o katerih bi rada pisala ... do takrat pa ... sanjaj svoje sanje mehurček moj!

Why?

2007-12-11T14:58:00.000+01:00

Trenutno ne vem ... pač.

Skrivaj sanjava ...

2007-12-05T14:19:00.000+01:00

Kot da ponujaš ljubezen mi spet v najem,

teh par kvadratov kjer topel je tvoj objem.

Poln ponosa si končno to noč priznaj,

z belo zastavo v rokah se predaj in ne vračaj se več nazaj ...

Oba skrivaj upava ...

Oba skrivaj sanjava ...

Vem da želiš da vrnem se spet nocoj,

sploh me ne gane ko rečeš mi da si moj.

Daj stresi name vso krivdo in vse laži,

kot ranjen lev ki nemirno drhti tvoj pogled se še zdaj bori ...

Oba skrivaj upava ... oba skrivaj sanjava!

Just shoot me ...

2007-12-03T16:28:00.000+01:00

Morda sem si danes čisto zares zaželela nekoga, zaradi katerega bi zjutraj lahko kakšno uro dalj spala ali pa kakšen decemberski večer izkoristila za sprehod po čarobni Ljubljani.

Trenutno pa me je minilo vse. Čisto vse in čisto zares. Najvrjetneje se mu je zmešalo. Kaj za hudiča bo ta osebek počel tukaj. In skupaj z mano v pisarni?

Moški. Moški tajnica. In za povrhu še on. Good God. I really do not need him.

Definitivno eden večjih gobcačev na slovenski sceni, nekdo, ki mi nikoli ni bil prav posebno simpatičen, kljub njegovim šarmerskim podvigom.

And honey don't even think about it ... jutri začneš z odpiranjem pošte, skakanjem v trgovino, strežbo stalnih strank in g. direktorja ... meni pa boš hodil po malico.

I sm so fuckin tired ...

2007-12-03T09:36:00.000+01:00

Oči še komaj držim odprte ... telefon mi je zazvonil že najmanj tisočkrat.

Tjaša kaj imam danes na urniku? Tjaša pošlji mi prosim številko od mojega taksista! Tjaša kdaj imam danes sestanek? Tjaša kaj imaš danes oblečeno? Tjaša prosim skoncentriraj se. Tjaša danes te rabim na maksimum! Aaaaaaaaaaaa ... Stop fucking me straight in the head!

Prekleto sem jezna. Nimam več moči. Ne morem in ne znam se več upirat demonu v meni, ki mi krade energijo.

Njih pa to prav nič ne briga.

Umiram. Počasi ... vsak dan mi odmre nov delček telesa.

Občutek imam, kot da duša počasi polzi iz mojega telesa ... kot kup mesa ždim pred ekranom, oči pa nemo strmijo v ekran.

Trudim se ... a tudi za pisanje nimam več moči. V meni je toliko besed, toliko trenutkov pa jih ne znam opisati. Ne morem.

Bojim se. Bojim se tistega trenutka, ko se bo moje telo vdalo.

Please, just give me a moment to breath, to live ... I need my time for me, just me!

Christmas spirit ... on the 2nd of december?

2007-12-02T09:04:00.000+01:00

December ... mesec, ki se ga nikoli prav posebno ne veselim. Letos ni prav nič drugače. Čisto nič ... mogoče ga le še malo bolj sovražim.

Lani mi je december vzel njo. Meni tako zelo ljubo. Še vedno ne morem vrjeti, da bo prav kmalu minilo že celo leto.

Letos pa ... oh letos pa, niti ne vem kdaj sem list na koledarju uspela obrniti na mesec december, Pravzaprav niti ne vem več kateri dan je danes. Ubistvu ne vem nič več ... Trenutno sovražim stanje v katerem se nahajam.

Živim samo še in izključno za delo. Kdaj sem se nazadnje pošteno naspala niti ne pomnim, kdaj sem si privoščila pošten zajtrk in pravočasno kosilo ... huh tudi tega že kar nekaj časa ni na mojem meniju.

Večina tega niti ne razume. Ponavadi le skimajo z glavo ... delo, kot delo Tjaša. Pač čisto nič drugačno. O seveda. Le kdo ne dela tudi vse vikende, večere in noči.

Jaz seveda, kot ponavadi pretiravam in se smilim sama sebi. Oni že vedno. Yeah right.

Le kdo ima pri vsem tem čas razmišljati o božiču? In to 2. decembra. Ooo c'mon.

Dear Santa Claus,

jaz bi se samo rada naspala.

Zaradi upanja ...

2007-11-28T17:47:00.001+01:00

Na odru je žarela kot vedno. Polna energije, norih idej in še boljših besedil ...

Neisha je definitivno fenomenalna ... njeno udrihanje po klavirju, cepetanje z nožicami obutimi v vrtoglavo visoke pete in njen čisto poseben smisel za humor sta očarala prav vsakega tam v tisti dvorani Cankarjevega doma. Zares je posebna. Prav tako kot njena besedila, ki jih marsikdo ne razume ... ravno zato so mi tako ušeč, ker se prav z največjim veseljem najdem v njih.

Čisto vsaka njena pesem me spomni na nekoga ali pač na nek trenutek ... z vsakim njenim besedilom bi lahko opisala vse in še več kar čutim ... tudi sama to prav dobro obvlada in za vsako svojo pesem najde čisto posebno razlago.

Always look forward for the sun to shine, the black cloud will soon fade away ...

2007-11-27T16:22:00.001+01:00

Get this widget

Track details

eSnips Social DNA

I just need a moment to breath ...

2007-11-26T19:04:00.000+01:00

Vem. Kriva sem sama. Jaz sem tista, ki si je na glavo nakopala vse to, sedaj pa še komaj živim in diham. Ravno zato, ker ne znam in ne morem reči ne.
Trenutno sem popolnoma brez energije in izmučena. Nimam volje in nimam energije.

Včasih bi najraje obupala in se predala ... a se vedno znova in znova izvlečem in vztrajam. Prav zato, ker vem ... moram. Pa saj si tudi želim, res si. Kljub dejstvu, da bi se zadnje dni, lažem, zadnje tedne, najraje skrila in zaspala. Spet.

Tolažim se ... in gradim naložbo za svojo prihodnost. Preko svojega telesa in preko svojih zmožnosti ... a kaj, ko je še vedno najtežje reči ne!
Prav bojim se decembra, ki se bliža. Mislim, da bom svojo odejo zdaj zdaj preselila na naš novi usnjeni Natuzzi, ki krasi mojo pisarno.

Ne vem kaj bi brez njega. Čeprav le za urico ali dve ... Pomeni mi vse in še več. Vrača mi tisto energijo, ki jo tako zelo potrebujem za svoj obstoj. Pa tudi, če le po sms sporočilu ... in dovolj je že, da slišim njegov glas.

Bojim se le, da sem izgubila njo. Prav boli, ko pomislim ... kolikokrat dvignem telefon in že skoraj pritisnem tipko, ko me spet zasujejo s kupi papirjev ... Ja seveda, izgovori! Vedno se najde čas, vedno. Najvrjetneje sem za to mislijo trdno stala še kakšen mesec dni nazaj.
Danes pa ... priznam, da mi včasih zmanjka volje, energije in časa ... pa ne zato, ker ne bi hotela, ampak preprosto zato, ker sem izmučena. Včasih po 12h urah na nogah niti ne vem kako sploh še lahko funkcioniram.

Rada jo imam! Zares in najraje ... čeprav ji zadnje čase tega ne povem več tako pogosto. Obljubim, da bo kmalu bolje. Tudi, če bom zaradi tega morala žrtvovati kakšen odločen ne!

I hate ...

2007-11-18T08:25:00.000+01:00

sneg ja. Saj to ni normalno. 18. novembra, zunaj pa vse belo. Belo. Pa še kar pada in pada ...

Ubistvu mi ni potrebno podrobneje razlagati, da sem tečna in znervirana do konca, ampak ja ... znorela bom od mojega blaznega navdušenja nad sneženjem.

What the fuck je lepega pri/na/v tem ... Jaz pač ne vidim nič drugega kot živo sranje. Pač ni lepo in pika.

Najvrjetneje bi bila v kakšnem drugem življenju s kakavom v roki, nekje ob toplem kaminu čisto navdušena, ampak v mojem realnem svetu pa mi sneženje čisto nič ne paše.

Zahtevam, da pri priči neha snežiti ... Danes zvečer me namreč čaka pomemben sestanek ... in kar javi naj se tisti, ki bo čistil moj avto. Pha ...

Me wish ... sonce, morje, poskakovanje na plaži ... day dreaming!

Nova lepotica ...

2007-11-15T10:39:00.000+01:00

Bila je ljubezen na prvi pogled ... kot ponavadi!

Obožujem in moram imeti ogromne torbe ... prišla je kot naročeno.

Rdeča barva in njena veličina ... popolno!

Sama z mojo Šajni ...

2007-11-14T21:12:00.000+01:00

Od danes naprej spet kraljujem. Gospodična je odšla tako hitro, kot je prišla.

Sem rekla. Pač ni imela talenta. Še dobro, da ima moj g. direktor tako dober voh in se na mojo veliko srečo nista povohala.

Pri meni je namreč zatajila že njena izdaja o zvezah, navezah in vezah. In kaj potem, če je delo dobila preko vez, to je zame najnepomembnejši podatek. Jaz pa sem delo dobila zaradi same sebe in ga tudi obdržala. Pa kaj potem.

Že častnih devet mesecev.

Tako torej, sem spet do konca potunkana v papirje, telefone, e-maile in meni najljubše sestanke. Pa useeno ... zdaj delam zase ...

Zame in mojo novo Šajni. Mojo lepotico. Čisto novo, dišečo ... prav orgazmično.

Poimenovala sva jo skupaj ... pa čeprav vsi pravijo, da je moškega spola. Pač nimajo pojma.

Le kje piše, da mora biti moj avto moškega spola. Ime je dobil po ženski ... Mercedes. In zame je ona, moja lepotica.

Uživam ... v vseh njenih navadah in razvadah. Neizmerno.

Mislim, da je bila ljubezen na prvi pogled, v katero še kar slepo vrjamem ... in prvi ovoh, ko bi vsaj še dolgo tako omamno dišala.

Never ending story ...

2007-11-12T07:50:00.000+01:00

Nikoli si nisem predstavljala, da se bom z njim kdaj pogovarjala o takšnih stvareh. Nikoli. Še nekaj mesecev nazaj bi mi najvrjetneje počilo srce.

A danes je vse drugače ... Jaz živim svoje novo življenje, on živi svojega tam daleč stran. Jaz sem zaljubljena, on pa svoja čustva še odkriva.

Nikoli si nisem predstavljala, da bom jaz tista s katero bo želel govoriti o takšnih stvareh. Niti nisem hotela.

Tjaša ti me najbolj poznaš. Veš, da ti zaupam, drugače ti ne bi pripovedoval takšnih stvari ...

Sploh ne vem kdaj so se stvari tako zelo spremenile ... Midva ... midva se pogovarjava o čustvih, ki jih čutiva do drugih, novih oseb. Niti ne vem kdaj se je vse tako zelo spremenilo, ampak vesela sem, da je tako. Rada se pogovarjam z njim, ker me obliva nek nepoznan občutek, ki ga prej nikoli ni bilo. Zdelo se mi je kot, da pred mano vedno nekaj hoče skriti. Danes ni več tako.

Le zakaj? Odgovora najvrjetneje nikoli ne bom vedela. Ampak midva se pač pogovarjava. O ljubezni. Le kaj se je zgodilo ... Ta svet je res čuden.

Rada bi, da je srečen ... tako kot jaz. Rada bi videla, da bi bil ljubljen in zaljubljen tako kot jaz. Čeprav na trenutke zaboli, ker je drugačen, ker je takšen kot sem jaz želela, da bi bil tistega, zdaj že davnega aprila. A vendar.

Naju je konec. Že zdavnaj. Pravljica je zaspala že davno ...

Jaz danes živim novo, čisto drugačno.

I'm runing away ...

2007-11-10T16:46:00.000+01:00

Niti ne pomnim več, kdaj sem bila nazadnje tako utrujena, kot sem danes. Najvrjetneje tistega dne, ko smo se vrnili iz Beograda in sem obležala na infekcijski kliniki, z iglo v žili.

Danes se ne počutim čisto nič bolje. Najraje bi se zakopala pod odejo in se nadaljnih 14 dni ne zbudila. Ko bi le lahko izklopila telefon in pobegnila daleč stran.

Dovolj imam vseh eventov, sestankov in podobnih sranj. Resnično ne vem kdaj sem zabredla tako globoko. Še deset mesecev nazaj mu nisem vrjela, da se bo moje življenje s tem korakom popolnoma spremenilo, danes pa vem, da ni več poti nazaj ...

Obožujem ga ... Še vedno, a me vedno bolj ubija in jemlje energijo. Resnično je čas, da pobegnem ... a kaj, ko ima za naslednjih 6 mesecev blazne načrte. Ona pa je tako nesposobna, da bi jo najraje pretepla, ko me že šestič v eni uri vpraša eno in isto bedarijo. Ugh!

Mogoče sem krivična, ampak zdaj jaz delam za obe. Obupna je! Obupna!

Tudi njemu ni všeč ... jaz pa zaradi tega skačem do stropa!

Čeprav to pomeni, da mojega težko pričakovanega dopusta, še lep čas ne bom dočakala ...

Načrte imava velike. Sanjava in skačeva do stropa ... energijo potrebujeva oba.

Kako zelo pogrešam tisti brezskrbni mesec ...

Do nadalnjega spet sanjam. Samo sanjam.

Hunting minds ...

2007-11-05T23:28:00.000+01:00

Še vedno se spomnim tistega najinega pogovora. Bilo je na Ljubljanskem gradu. Tam pri gugalnici. Najvrjetneje nikoli ne bom pozabila.

Pripovedovala je o sanjah. Tistih sanjah v katerih sanjaš očeta svojih otrok.

Zanimivo.

Veš, da samo enkrat v življenju zares sanjaš očeta svojih otrok. Ja?

Ja. Čisto zares ...

Še nikoli nisem sanjala tako zelo živo. Sem. A ne tega. Ne naju in otrok. Nikoli. Danes pa. Čudno, res čudno.

Če tiste besede držijo bo on oče mojih otrok. Res?

He is hunting me ... Once again.

Vedno sem ga sanjala. Zadnje leto in pol skoraj vsak dan. Nonstop. Tako sem preživela in se rešila. Splavala in znova zadihala.

Takrat sem to potrebovala, ker sem samo tako lahko potolažila svoje umirajoče srce.

Danes tega nočem več. Nočem. Pa se še kar pojavlja. Še vedno me lovi in preganja.

Bo vedno tako? Očitno. Se bom pač sprijaznila, kot sem se takrat in neštetokrat prej v življenju ...

I want my babies to have ... his eyes ... his beautiful eyes, his nose ... his cute nose, his teeth ... his shiny teeth, his hair... his curly hair, his lips ... his adorable lips, his fingers ... his gentle fingers ... I want ... Oh, I just want you to go.

Stop hunting me!

Pa kaj potem ...

2007-11-03T12:18:00.000+01:00

Včasih sem tečna. Zares tečna. Vem. In kaj potem. Pač nisem po svoji krivdi. To obupno vreme, mraz in te čudni, trenutni in še prihajajoči letni časi me spravljajo v obup.

Kašljam, kiham in davim se že več kot mesec dni. In ne, yet again, zunaj ne hodim na pol naga, in ja bašem se z zdravili, vitamini in vsemi možnimi napitki. Tudi proti gripi se ne bom cepila. Ne hvala. Raje trpim. Poletje mi pač tega ne bi naredilo.

Trma. Vem. Ja in, pa kaj potem.

Saj niti sama ne vem kaj mi je. Ampak v zadnjem času sem blazno občutljiva. Od vsega dela, ki se mi nabira se mi bo zdaj zdaj zmešalo. In vem. Tega bo še več. Vedno več. In vedno več bo pasjih procesij. Zakaj zahudiča moram v nedeljo ob 13.oo pred Mons? Srečen let and enjoy in Africa. Ampak zakaj zahudiča me rabite tam. Še vedno iščem najbolj logično možno razlago.

Ne ... ni je.

Ti ... ti, ti, ti ... Oh ti ... Just go.

Nehaj klicati.

Nehaj pisati.

Nehaj klikati.

Nehaj se opravičevati.

Nehaj obujati spomine.

Nehaj pošiljati slike.

Nehaj se spreminjati.

Nehaj biti tako zelo ti.

Nehaj me imeti rad.

Nehaj ... prosim.

I'm letting you go.

Please don't do that anymore. Ne zdaj. Ker sem preprosto preveč občutljiva. Ravno zdaj.

I'm so happy to have him. Najraje ga imam.

Hvala, ker me prenašaš. Obljubim, da bom kmalu bolj pridna.

I hate the fact ...

2007-10-27T20:21:00.000+02:00

... that I'm all alone on the saturday night.

Čas za naju in najine male rituale.

Jaz pa ležim v postelji sama.

On uživa na partyju, kamor sva bila povabljena. Jaz pa uživam doma. V postelji. S šalo vročega čaja, pisanimi robčki, Granobilom, debelimi štumfki in se davim kot slon. Ja spet!

Po včerajšnji Femme fatale sem nad majhnimi zaprtimi prostori obupala, saj moj kašelj ni prav nič prijeten. Niti mi na pamet ne pade, da bi preostanek njegovega družinskega drevesa spoznavala vsa omotična ... od davljenja seveda.

Sem že omenila, da sovražim zimo? Zelo!

In ne, naokoli ne hodim na pol naga. Že več kot teden dni nosim svoj božanski plašček, tople spodnje majice in debele zimske nogavice.

Pač nisem zimski človek. Vse od oktobra do marca trpim. Resnično.

Sanjam o pomladi ... vse do takrat pa me greje nekdo.

Rada rada ga imam!

Work it girl ...

2007-10-24T19:31:00.000+02:00

Končno.

Prijavila sem se na miganje riti ... od jutri naprej bom dvakrat na teden migala in poskakovala.

Mislim, da je jutri res skrajni čas, da zares začnem ...

Tako bosta to moja dva dneva v tednu, ko po 7. uri zvečer ne jebem sestankov, telefonov in vseh ostalih raznoraznih motečih faktorjev.

Priznam, da sem lena in se mi tudi približno ne ljubi ... ko pomislim, da bom jutri po 8 urnem delavniku še poskakovala in bo moje srce vrjetno nekje pod plafonom tiste dvorane in naslednji dan najvrjetneje ne bom ustala iz postelje, me mine vse.

Motivacija je velika ... če ne bi bilo nje, sej najvrjetneje sploh ne bi prijavila. V mojem imenu je namreč plačala ure tudi zame in mi prinesla samo račun. Bravo ona.

Vsekakor bom potem imela izgovor za masažo in poležavanje ... hell yeah!

Slow me down

2007-10-23T20:42:00.000+02:00

I think I really need a week away ...

Rushing and racing and running in circles,
moving so fast I'm forgetting my purpose,
blur of the traffic is sending me spinning,
getting nowhere ...

My head and my heart are colliding chaotic,
pace of the world I just wish I could stop it.
Try to appear like I've got it together,
I'm falling apart ...
Save me ...

Somebody take my hand and lead me,
slow me down,
don't let love pass me by,
just show me how,
cause I'm ready to fall ...

Slow me down,
don't let me live a lie,
before my life flies by,
I need you to slow me down ...

Sometimes I fear that I might disappear ,
in the blur of fast forward I falter again,
forgetting to breathe,
I need to sleep,
I'm getting nowhere ...

All that I've missed I see in the reflection,
pass me while I wasn't paying attention,
tired of rushing, racing and running,
I'm falling apart ...

The noise of the world is getting me caught up,
chasing the clock and i wish i could stop it,
just need to breathe,
somebody please slow me down ...

Občutek, kot da življenje beži mimo mene ... kot da živim samo še za trenutke. Kako zelo bi potrebovala tiste minute samo zase.
Nimam več večerov, izginila so tudi jutra in vikendi ...

Slowe me down!

Preprosto ...

2007-10-22T17:13:00.000+02:00

Rada ga imam. Iz čisto preprostih razlogov.
Lahko bi jih naštevala in naštevala. A ne bom.
Dovolj je ... ve on in vem jaz.

Letim ... skupaj z njim, ker mi daje moč in mi pusti leteti.

Žalostna ...

2007-10-21T15:43:00.000+02:00

... ker je obljubil. Čeprav že od nekdaj vem koliko veljajo njegove obljube.

Ne znam, ne morem in nočem skriti žalosti. Očitno se je vse spremenilo.

Saj je bil že skrajni čas. In vesela sem, da je tako. Najsrečnejša.

A vseeno. Zmenila sva se. Obljubil je.

Le zakaj mi je potem povedal, da bo v Ljubljani.

Jezna sem in ne bom lagala, komaj zadržujem solze.

Ravno zato, ker sem se veselila ... kljub temu, da sem na koncu tega poglavja naredila piko.

Boli me, ker je bilo vedeno tako. Tjaša je bila in bo na zadnjem mestu, čeprav on pravi drugače.

Nočem vedeti in ne zanima me kdaj bo naslednjič v Sloveniji. Sploh me ne zanima. Nič več.

Danes sem vesela, da imam njega. Tistega, nekoga po katerem sem hrepenela. Najlepša jutra so jutra, ko se zbudim z njim ... pa čeprav mi nato, dan pokvari nekdo drug. Ni važno.

Še dobro, da sem nehala živeti za njegove prazne obljube.

Drugačna ...

2007-10-20T14:00:00.000+02:00

Tjaša, čudna si. Vem. Hvala. Nekaj kar sem v življenju slišala že ničkolikokrat.Nekako si pač ne želim biti enaka in ista.

Nisem bitje, ki bi želelo bit kot vsi ostali. Ali drugače. Pač nisem takšna. Se samo svoja in posebna.
Nikoli mi ni dišalo tisto, kar je dišalo drugim. Vedno sem bila jaz, jaz ...

Takrat, ko so drugi žurali, sem si jaz želela sprehodov, večerov v dvoje, dolgih, pogovorov, kino predstav in gledališča.

Nikoli in nikdar v življenju nisem imela obdobja, ki bi odstopalo od mojih načel. Sem pač bitje, ki ima svoja obdobja v življenju, z več ali manju uspešno prebrodelimi krizami.

Najvrjetneje sem zakomplicirana, ker pač nisem navadna in le redki dojamejo zakaj sem takšna, verjetno tisti, ki me najbolje poznajo.
Velika večina pa mojega življanja tako in tako nikol in nikdar ne bo razumela.

Nočem in ne želim norenja. Vsaj ne tistega pretiranega, ki drugim življenje barva tako zelo mavrično. Mojega barvajo sanje, trenutki, moje male razvade, ona in danes on. Od nekdaj, sem želela in živela za tiste trenutke, takšne in drugačne, z mojimi najljubšimi.

Trenutno pač nimam nikakršne želje po odstopanju od svojih načel ... takrat, ko se bo v mojem življenju začelo takšno obdobje, zagotovo ob meni ne bo tistega nekoga, zaradi katerega moja načela še kako držijo.

Zakomplicirano? Ja, vem.
Meni se ne zdi.

Le za naju dva ...

2007-10-18T16:42:00.000+02:00

Rada vzela bi te sabo,
tam kjer luna se smeji,
doli v parku za zabavo,
vrtiljak vrti vrti ...
Aha, aha, tja bi rada s tabo šla.

Ali čutiš breme teme,
moja duša tone v mrak,
vrtiljak je sam del mene
in luna se spreminja v zrak ...
Aha, aha, pojem le za naju dva.

Ker ta zakompliciran svet,
zame je preveč zapet,
zato zrahljaj ovratnik preden grem,
naj ti srce zdaj nariše,
nekaj kar se več ne zbriše ...
Pusti naj se z mano ti vrti nocoj.

Glej luči so na pomolu,
luna pluje v pristan,
naj nekdo pospravi zvezde,
park je z mano vred pijan ...
Aha, aha, pojem le za naju dva.

Kako hitro mine mesec ... Rada te imam!

Življenje ...

2007-10-16T13:45:00.000+02:00

... je polno presenečenj. Lepših in malo manj lepših.

Nesreča nikoli ne počiva. Vsi smo samo ljudje ... bitja. Ranljiva in občutljiva.
Na žalost nam nič ne pomaga na poti do nesmrtnosti.
Ni važno kdo si in kaj si ... ni važno čigav si in kje živiš ... ni važno kaj počneš in koliko denarja imaš.

Vsi smo samo ljudje, tista bitja, ki znajo biti tako zelo hudobna in uničevalska, a hkrati najbolj ranljiva.
Niti ne vem zakaj nas takšne nesreče tako zelo pretresejo, včeraj je na cesti prav tako ugasnilo življenje, dva, ali celo trije ... prebrali smo kroniko, mirno zaprli časopis in zaspali.

Nesreča nikoli in nikdar ne počiva ... in ne izbira svojih žrtev. Danes sem lahko to jaz, jutri ti, nasldenji dan spet nekdo tretji ... življenje je pač prekratko in tisti nekdo, ki nam je že zdavnaj napisal življenjsko zgodbo ima vsak dan veliko preveč dela z zapisovanjem osmrtnic.

Sovražim dneve kot je danes ... in sovražim smrt.
V takšnih trenutkih sovražim življenje, ker nam v danih situacijah ne nudi nesmrtnosti.

Zaljubljena ...

2007-10-15T09:10:00.000+02:00

... vanj in v moje male spremembe.

Danes sem se spet prebudila v najlepše jutro. S skodelico svojega najljubšega čaja, v svoji topli pižami, s svojimi najljubšimi štumfki za spanje. Tistimi res toplimi namreč ...

Pogled čez okno je božanski. Na oknih majhne ledene zvezdice, na nebu pa sonček. Mislim, da je zunaj mrzlo. Res mrzlo.

V omari me že čaka moj novi rdeči plašček. Nekaj časa bo še čakal name, danes me namreč greje ljubezen in skodelica tistega najljubšega čaja.

Vam zaupam skrivnost?

On je v Ljubljani. Že od 11. oktobra ... Kako zanimivo. Še 2 meseca nazaj bi vrjetno že 10. napisala, da pride nazaj. Danes pa sem na njega skoraj pozabila.

Zelo sem bila vesela njegovega sms sporočila in komaj čakam, da ga vidim ... objamem, mu povem kako zelo srečna sem in se skupaj z njim nasmejim spet novim in novim idejam, mislim, željam, ciljem.

Spet hvala nekomu, ki pomaga in posluša vse moje ideje, jih nato tudi uresniči in zato ne zahteva nič posebnega, kljub temu, da ima dovolj svojega dela.

Sha, zmaji in Ljubljanski grad

2007-10-12T19:32:00.000+02:00

We were dancing under the stars, well not really ... ker jih pač ni bilo. Nebo je prekrivala neka čudna bela svetloba. Baje je bila megla ... Ampak naučila sva se kvadrat in cha cha cha ... definitivno ima talent. Nekako potiho sem mu omenila salso. Začuda se predloga ni ustrašil. Danes nadaljujem misijo.

Nato sva se namenila delati zmaje. Naučil me je delati zmaje, že prvi dan, ko sva se spoznala.

A znaš delat zmaje?

Amm a-a ne.

Res ne?

Mmm ne.

Okej, poglej.

Pihneš zrak iz ust v nebo ... tko kot če te zebe veš? Pa zgleda, kot da si zmaj.

Aha ...

Potem pa sva pač zmaja ...

Ampak včeraj tudi zmajev nisva morala delati, ker ni bilo mrzlo.

Potem sva se odločila, da bova klicala vesoljčke. Na gradu sva namreč odkrila neko čudno anteno, za katero niti ne vem kaj dela sredi Ljubljanskega gradu, ampak nama se je zdela zanimiva med oddajanjem nekega čudnega zvoka. Bwo.

Čudna sva. Kot dva otroka. Skupaj kličeva vesoljčke, delava zmaje in pleševa na Ljubljanskem gradu.

Ne vem zakaj, ampak to sem si vedno želela. Nekoga, ki si bo upal.

In kliče me Ša. Sha ... ne vem zakaj, ampak blazno mi je všeč. Zveni tako seksi ... iz njegovih ust še posebno.

Preprosta ...

2007-10-11T16:40:00.000+02:00

in nežna. Takšna kot sem jaz.
Prejšnjega sem se pač naveličala. Hitro ... ponavadi nisem takšna, ampak pri blogu je drugače. Očitno.
Nekje pač morem delati spremembe in izražati svoje ideje.

Nekaj podobnega v kratkem čaka mojo sobo. Komaj čakam ... kupovati pohištvo je pač užitek. Roza barva pa že pošteno muči mojo glavo. Sedaj me mede rdeča.

In hvala punce. Lepo vas je bilo videti. Vse.
Komaj čakam naslednjo.
Govori se ... obeta se Now&Than.
Can't wait.

Najine prve ...

2007-10-06T15:40:00.000+02:00

Najbolj sem jih pogrešala ... večere namreč. Takrat, ko je najlepše ... ko te objame nekdo, ki ti nekaj pomeni.
Preprosto. Nič kompliciranja ... samo midva.

Rada ga imam. Pa čeprav ga niti ne poznam tako zelo. Vem kaj čutim in vem kdo sem, ko sem z njim.

Še vedno se ščipam, ker ne vrjamem ... čeprav mi vsak dan znova dokaže, da je tisti nekdo, s katerim želim preživljati svoj čas.

Slike so narejene z mobitelom zato so slabe ... so pa najine, čisto in zares prve ...

Edit* nazadnje urejala Tjaša 10.10.2007

Nisem pozabila ...

2007-10-02T16:08:00.000+02:00

Včasih jih prav zares pogrešam. O tem ne govorim in ne razmišljam. Vsaj ne naglas ali pa si le nisem želala priznati in o tem razmišljati.

Velikokrat se spomnim. Čisto zares. Čeprav je minilo že kar nekaj časa. Preveč.

Včasih razmišljam kako je to sploh mogoče ... zakaj se je zgodilo. Je res, da je vsaka stvar dobra in se mora zgoditi ... Včasih že. Ampak tukaj, v tem primeru ... ne vem. Res nisem dovolj pametna. Ali pač.

Najvrjetneje sem kriva sama ali pa je krivih kar nekaj oseb. Sama pač ne morem plesati tanga.

Večkrat pomislim in se spomnim, potem pa nimam poguma. Strahopetno, vem. Ali pa so to spet samo izgovori.

Res. Prav jezna sem nase, ko pomislim. Ne, nisem jezna, sem pa žalostna. Samo zato, ker sem dovolila, da se je to zgodilo pa čeprav se je takrat zdelo drugače. Ni mi vseeno in nikoli mi ne bo, najvrjetneje zato, ker nisem takšna, da bi pozabljala ... in kar pozabila.

Še vedno hranim slike in spomine ... Predvsem pa hranim želje.

Najvrjetneje so težko uresničljive ... čeprav vedno in povsod vrjamem vanje. A se kljub temu še nisem naučila, da vsega pač ne morem imeti, da vse želje niso uresničljive.

Ta je čisto majhna ... a spet se zdi, najneuresničljivejša.

Ko bi le začela sanjati o takšnih ... uresničljivih.

Zakopmlicirano. Bljah.

For the first time ...

2007-09-29T14:40:00.000+02:00

... sem čisto zares in resnično vpisana v 2. letnik faksa. Nič takega. Vem.

Meni pa kljub vsemu pomeni veliko. In sem ponosna nase. Zares ponosna.

... imam čisto svoj avto. Čisto zares in čisto moj.

Že kar nekaj časa ... natanko 12 dni. Za fotosešen še nisva imela časa. Lahko pa Vam povem, da je pravi lepotec. Peugeot 206.

... sem po dolgem času spet čisto zares zadovoljna v svoji koži. Polna energije, zaljubljena, nasmejana, sijoča in polna novih idej, zamisli, ciljev, želja ...

Beautiful ...

2007-09-25T17:30:00.000+02:00

Vem, da ga ne poznam, vsaj ne še tako zelo ... vem pa kaj čutim. Nekaj kar že dolgo nisem. Nekaj o čemer sem zadnje leto sanjala in si želela. Čutim nekaj kar mi daje krila in moč. Čutim tisto nekaj, ko te stisne, ko se spomniš nanj, ko ti rata toplo, tudi če te zebe, tisto, ki ti privabi nasmeh na obraz, ko ti niti najdebelejše deževne kaplje ne preprečijo večernega sprehoda ... Čutim!

Najlepše se je zbuditi v nov dan z mislijo nanj, z novim sporočilom na telefonu, z osebo, ki ji danes lahko rečem, da je moja. Moja ljubezen po kateri sem hrepenela. Vsak dan znova me preseneti. Vsak dan znova čutim, da je on tisti nekdo, s katerim želim preživljati svoje večere, svoje vikende, svoje proste minute.

Takrat, ko ga ni ob meni ga pogrešam ... ko ga ni, mislim nanj. Uživam v trenutkih, ki jih preživiva skupaj pa čeprav ure minevajo kot sekunde.

Kako zelo resnična je še vedno ena mojih najljubših ... Love is actually all around!

Angeli ...

2007-09-20T11:10:00.000+02:00

Ali veš kam bežijo angeli,

ko izgubijo svoja krila,

ko svetlo noč zapusti sijaj

in ko nova jutra solze so umila ...

Verjameš še besedam iz najlepših ust

ali ti je vse kot maska na lažnjivi pust,

povej prijatelj stari,

če so angeli izgubili krila ...

Pelji jo nad oblake

dolgo čakala je na to.

Peljo jo nad oblake,

ljubi jo in pazi na njo

daj ji krila daj ji krila ...

Pojdi tja kjer valovi so doma

in milijone let se s kamni ljubijo ...

Skloni se in operi si obraz,

dušo v belo si pobarvaj s soljo ...

Pojdi bodi z njo vedno bodi z njo in ljubi jo,

povej kar nisi znal in daj kar nisi dal.

Naj ji bo lepo prijatelj stari

in ne dovoli da angeli izgubijo krila ...

Noro jutro ...

2007-09-18T11:53:00.000+02:00

... najvrjetneje zato, ker sem spala slabe 4 ure. Energije pa imam toliko, da bi lahko skakala do neba.
Danes me tudi dež ne moti. Niti mraz. Tega niti najmanj ne čutim ... Nekje v trebuhu me stiska, nekaj me greje. Nek občutek, ki je zame čist in spet popolnoma nov. Nevrjetno.

Smejim se in smejim ... ob vsakem pisku se spomnim njegove mehke kože, njegovega vonja, njegovega dotika, njegovih rok, ustnic ...

Ščipam se, ker niti ne vrjamem, da se to dogaja. Zdi se kot, da sanjam ...

Obljubil je. Pa čeprav obljubam že dolgo več ne vrjamem, mi je njegova spet vrnila upanje.

Ne še vedno ne vrjamem, naj mi nekaj pade na glavo.
Le kje sem bila ves ta čas ... on pa le trenutek stran.

I think I'm in love ...

My favourite part of it ...

2007-09-11T08:47:00.000+02:00

Tamala še malo pa bova sedela na letalu za v Španijo ...
Mhm oči, ne zafrkavaj.
Tjaša, če bomo v finalu greva na tekmo ... Jaz častim.
Prou oči, jaz sem za.
Ampak res, kje bova pa karte dobila.
Saj ni važno, Tjaša.
Če prilezemo v finale bova sedela v tisti dvorani, tam v Španiji.

Yeah right, oči. Pazi se, ker sem si zapomnila.
In jaz že pakiram kovčke.

Fantje, vi pa pazite se! Tjaša hoče v Španijo!

Pogrešam ...

2007-09-09T10:58:00.000+02:00

Včasih ga prav pogrešam ... pa ne tako kot sem ga takrat, ampak čisto drugače.

Danes, ko ležim v postelji in mukoma prebiram zapiske za moj naslednji izpit imam v glavi spet vse drugo, kot bi smela imeti in koncentracija je tam nekje na nuli.

Pogrešam ta zadnji mesec, ki sva ga skupaj preživela v Španiji ... pogrešam njegov jutranji klic, prerekanje, ko postelja ni bila postlana po njegovih standardih, ko je vsaka stvar narejena narobe, ko zaradi mene nisva jedla nič drugega kot pašto in Mkdonalc ...

Pogrešam odkrivanje Ibize in najine najbolj iskrene pogovore.

Pogrešam njega in večere, ki sva jih skupaj preživela v Placa del Parque ...

Pogrešam, ko sva se skupaj ulegla na ležalnik in se presmejala vsem najinim mnogim dogodivščinam in si izmišljala nove in nove zgodbe.

Pogrešam njega, ker mi dovoli, da se dotikam njegovega obraza, njegovih las ...

Prekleto ga pogrešam.

Včasih si tako zelo želim, da bi lahko izbrisala vse kilometre, ki naju ločijo, zavrtela telefon in že sedela na jutranji "kavici" v njegovi družbi. Tudi, če bi samo sedela in se spet pogovarjala o vseh njegovih željah in mojih sanjah ...

Ob dnevih, ki je današnji se preprosto spomnim nanj. Nedelje so tiste, ki me včasih pahnejo v razmišljanje ... In potem razmišljam, bo še kdaj tako kot je bilo. Se bo njegov rdeč avto še kdaj ustavil pred našo hišo, me počakal na postaji? Najvrjetneje ne ...

Ne bom lagala in priznam ... komaj čakam, da pride v Ljubljano.

Takrat si bova lahko vzela čas in en dan spet preživela skupaj ... se smejala in smejala.

Tea Time

2007-09-06T11:45:00.000+02:00

Danes zjutraj sem v svojo torbo napokala škatlo najljubšega čaja in svojo najljubšo skodelico, ter ju veselo odnesla na mojo kuhinjsko poličko na Cigaletovo 5.

Mislm, da mami prav nič ni bilo jasno, sploh ker sem odnesla svojo najljubšo skodelo. Vrjetno se še vedno ne zaveda, da v službi preživim večino svojega časa. Doma bom torej čaj pila iz svoje druge najljubše skodelice.

Mami še ne veš, da se je začela sezona čaja?

Zunaj je pač svinjsko mrzlo. Tjaša pa že veselo skače po mestu v svojih novih španskih butsijih in je deležna vseh mogočih čudnih pogledov.

Me sploh ne briga. Mene zebe. Glejte stran, če vas kaj moti. V balerinkah pač ne bom zmrzovala vse do naslednje pomladi ... ali do naslednjega +20° dneva.

Še dobro da me ob večerih grejejo naši fantje. Bravo za razburljivost in napetost. To je tisto kar imamo radi.

Škoda le, ker ne morem pobegniti v Španijo ...

Ena in edina ...

2007-09-05T14:17:00.000+02:00

Včasih sem ure in ure presedela pred ekranom in pisala. Prav vsako sekundo bi lahko napisala nekaj novega.

Takrat, ko je najbolj bolelo sem se vsedla in pisala. O njem, o naju ... najino zgodbo. Bilo je težko, a potem je manj bolelo ... kot, da sem vse to napisala njemu. Morala sem. Drugače, se mi je dobesedno mešalo.

Vsaj naslednjo sekundo je srce otopelo in bolečina je izginila.

Danes pa je pisanje prav mučno. Je bilo takrat res lažje? Zgodbe so kar same letele iz tipkovnice ... moje želje in sanje so bile namenjene samo njemu. Živela sem zanj in za tiste pogovore, za daljna srečanja in za tisto utripanje oranžne lučke.

Danes se zdi, kot da sem znala pisati samo žalostne zgodbe. Samo tiste pri katerih sem na tipkovnico izlivala svoje srce.

Zakaj ne vem ... po dolgem času se počutim odlično. Ni več tiste tope, ubijalske bolečine, ki me je lomila zadnje leto ...

Vesela sem in polna energije, ki je vedno živela v meni, dokler je tistega dne ni ubila najina odločitev. In prav danes tako zelo težko pišem. Nimam idej, nimam zagona, nimam zgodb ... ker se pravzaprav nič ne dogaja. Pa saj se tudi takrat ni, moje življenje je bila navadna utopija, novi in novi udarci dan za dnem ...

Danes pa polna energije nimam zgodb in nimam življenja. Vsaj tako pravijo. Zjutraj vstajam, zvečer zaspim. Vmes pa se predajam.

Tako zelo rada bi pisala. Ampak očitno ne znam ... ker v svojem življenju ne najdem več zgodb. Ali pač. Mnogo je stvari o katerih bi še lahko pisala, a ne gre.

Morda pa nočem?

Rada bi pisala o nekom. A ne bom ... se mi zdi, kot da se bo potem vse rablinilo. Tako kot se je vedno do sedaj ... če sem le omenila.

Morda sem zaljubljena ... ali pa je to samo še en poizkus v iskanju same sebe in moja prevelika želja in domišljija.

Spet me nekje tam notri žgečka. Všeč mi je ... res mi je.

Ko bi le lahko spet pisala ... očitno sem pač skonstruiarana za pisanje o njej, eni in edini.

Mogoče že jutri ... čeprav se bojim, da bo spet umrla, ker sem jo nehote omenila že danes.

Nove in nove ...

2007-09-01T09:55:00.000+02:00

... naloge namreč, ki se jih izredno veselim.

Uživam v tem kar počnem. Nekateri pravijo, da zaradi pozornosti. Okej, če tako mislijo. Jaz pa uživam med ljudmi s katerimi se odlično razumem in so v zadnjem letu moja velika družina.

Večina se nad njimi pritožuje, še več jih ne mara ali pa niti ne vedno da obstajajo. Zame pa so čisto navadni ljudje, moji sodelavci, s katerimi imam konstantno stike. Telefon pač zvoni neprestano.

Na nek poseben način so vsi "moji".

Z veseljem se bom za njih lotevala tudi novih nalog.

Pisanja namreč. To je nekaj kar že vse življenje počnem. Zelo rada.

Za katere revije ni važno, nekje je pač treba začeti. Pa saj niti ni važno. Pomembno je, da bom pisala.

Dominikana, here I come. Od danes naprej sem bogatejša za evrček ali dva.

Se vam je kdaj zgodilo?

2007-08-28T15:33:00.000+02:00

... da ležite v postelji, se smejite, smejite, smejite ... pa ne veste zakaj? In se dneva spomnite samo tako, skozi meglo? Spomnite se oči, nasmehov, držanja za roke ... Filma, ki ste ga gledali v kinu pa ne? Sploh ne. Pojma nimam kdo je igral. In kje sva ga sploh gledala. Zanimalo me je samo kdo sedi poleg mene. In zdaj ležim v postelji in pišem sms, za smsom ... In se spet smejim, smejim, smejim ... Uf ... že sedaj imam tremo ...

Ko bi le lahko napisala, da nekaj takega drži zame. No tisti drugi del. Prvega se namreč dobro spomnim. Spomnim se vonja, držanja za rok, spomnim se krajev, trenutkov, dotikov, nasmehov ... Naslovov filmov ne. Pa saj tako in tako niso pomembni. Karte so spravljene tam nekje, v neki škatli.

Ampak jaz bi nazaj to smejanje na postelji, pošiljanje smsov, vonj, dotike in tremo. Hočem tremo! Hočem ta občutek v trbuhu.

*edit - Mobitelova reklamica je priložena samo zardi tega, ker je po dolgem času spet ljubka.

It used to be so easy ...

2007-08-25T09:34:00.000+02:00

... danes ni. V moji glavi je toliko vprašanj, na katera najvrjetneje nikoli ne bom dobila odgovora.
Najraje bi pobegnila kilometre stran. Tam je vse lažje. Tam lahko letim. Razprem svoja krila in pozabim.

Nič mi ne manjka. Res ne. Ali pač.
V svoji koži se počutim odlično, ljubim svoj svet.

Sovražim svojo glavo. Sovražim glas v njej.
Ne znam ga utišati. Spet je zajebal še eno izmed stvari za katero sem se tako zelo trudila in si jo tako zelo želela.
Pa saj si jo še vedno, ampak v srcu pač ni prostora zanjo ...
Čeprav tako zelo hrepenim po bližini, dotiku ... norosti.

Kdaj bo spet tako kot je bilo? Bom še kdaj zares letela?
Želim si, res si želim.

Včasih je bilo tako lahko ...

Vse najboljše ...

2007-08-20T16:37:00.000+02:00

... njej, ki jo imam zares rada.

Petindvajset ni malo, pa tudi veliko ne, v primerjavi s celim življenjem, ki ga še ima pred sabo.
Ona bo za vedno prva in glavna v naši mali druščini.

Zagotovo je in bo za vedno ostala oseba, ki jo neizmerno občudujem. Toliko je stvari, ki se jih je v življenju že uspešno lotila in vrjamem, da jih veliko na njeno pot šele prihaja.

Ona je tista, ki daje navdih ... tudi za stvari, ki se včasih zdijo nemogoče.
Občudujem njeno odločnost, samozavest in željo po uspehu.
Trdno je prepričana v svoje delo in znanje.

Ona je tista, ki sledi srcu pa čeprav se je prav na račun tega mnogokrat opekla ... a se trdno pobrala, vstala in šla naprej.
Znova in znova sledi svojim sanjam.
Vrjame v pravljice in si dovoli sanjati in želeti.

Njej želim vso srečo tega sveta. Vse kar ji svet lahko ponudi. Nora doživetja in nore trenutke.
Vse in še več ...

Vse najboljše, Anja!

Vayamos Companeros

2007-08-17T20:06:00.000+02:00

Ne morem se je naposlušati. Navdaja me z energijo. Spominja me na njo. Eno in edino ... Španijo.
Pesmica mojega letošnjega poletja.

Žvižganje sovražim, pri njej pa kar sama od sebe poskakujem in žvižgam.

Vayamos Companeros!

Čarobnih sedem

2007-08-14T11:33:00.000+02:00

1. Morje
Eno in edino, ki ga obožujem. Tisto nakaj, kar me vedno prevzame. S svojo veličino in brezmejnostjo.
Rada imam vodo in v njej se počutim odlično, vsekakor je to moj glavni element.

2. Poletje
Zanj živim. Celo jesen, zimo in pomlad. Je moja energija. Takrat se počutim čisto drugače. In nasmešek v poletnem jutru je zame nekaj običajnega. Ni lepšega kot prvi sončni žarki skozi okenske žaluzije moje sobe.
Poletni sprehodi, poležavanje na sončku in poletni večeri so nekaj kar bi lahko počela vsak dan, znova in znova.

3. Potovanja
Obožujem jih. Moja želja po novih in novih potovanjih in odkrivanju novih mest, dežel, ljudi je vedno večja.
Na potovanjih se vedno počutim odlično ... kjerkoli že sem in s komerkoli. Rada imam ljudi, ki me obdajajo, tisto novo energijo in nova spoznanja.
V prihodnosti bi rada videla vse in še več ...

4. Fuzbalerji
Ne, z njimi pač nisem obsedena. Ampak nekako se kar naprej pojavljajo v mojem življenju. Vedno, ko nekoga spoznam je nekako povezan s tem svetovnim čudesom.
Se še spomnite moje zgodbe, ki sem jo napisala ob svetovnem prvenstvu lani? Kako se je čisto sovraštvo do tega športa, kar naenkrat prelevilo v najčistejšo ljubezen.
No ja, tekem še vedno ne spremljam, ampak ko so na vrsti vsa možna prvenstva pa z veseljem navijam za vse svoje najljubše, ki jih ni malo. V vsajem klubu se najde vsaj en, kajne punce?

5. Spomini
Ne, nikakor ni varijante, da bi Tjaša kaj vrgla v smeti. Računi, kartice, slikice, kino vstopnice in vse ostale možne vstopnice in papirčki imajo prav posebno mesto v mojem življenju.
Vsaka najmanjša malenkost me spominja na točno določeno osebo, kraj, dogodek ...
Vsekakor pa imajo pomembno mesto v mojem življenu tudi fotografije. Stene moje sobe so pravi mali kolaž. Ni lepšega kot pogled na fotografijo, ki v meni prebudi spomine.

6. Knjige
Polici v moji sobi bosta prav kmalu premajhni za vse knjige, ki jih imam. V zadnjem času imam namreč prav posebno manijo. Svoj denar z veseljem zapravljam za knjige. Mislim, da v knjižnjici nisem bila že lep čas, čeprav sem včasih tam preživela kar veliko časa ... knjigo, ki sem si jo izbrala sem včasih začela brati kar tam in potem sem tam visela tudi celo popoldne, če me je knjiga potegnila vase.
Danes pa večino knjig kupim. Mislim, da do njih gojim prav poseben erotični odnos. Blazno mi dišijo.
In neverjetno ... še vedno jih izbiram po platnicah, barvah, vonju ...

7. Nežnost, romantika in občutljivost
Ja moja osebnost združuje prav vse troje. Priznam, da sem izredno romantična, nežna in vsekakor pretirano občutljiva.
Ni je stvari, ki me ne bi znala vreči iz tira.
Romantika v zadnjem času sicer dobiva nove razsežnosti. Rože, čokolada, pocukrani izletki in pretirana osladnost mi nikoli niso bili najljubši. Rada imam ekstremno romantiko ... drugačne in nore stvari.

2007-08-12T14:04:00.000+02:00

Ne še vedno se nič ne dogaja. Posebnega in pomembnega. To je namreš konstantno in vsakdanje vprašanje. Tjaša kako si? Kaj je novega.
Uredu. Nič.

Vstanem, kot ponavadi, ob 8.00. Potem sledi dolgočasna vožnja do Ljubljane. Zaporedje komadv na mojem mp3 predvajalniku poznam že skoraj na pamet. Skrajni čas, da jih torej malo zamenjam.

Nato pa 8 ur sedenja v pisarni, ki ga včasih prekine letanje na banko, pošto, v trgovino, če imam čas celo na kosilo, malico ali kakšno pijačko.
Drugače pa kot ponavadi se ukvarjam z vsemi našimi "produkti" in zaprepadeno opazujem vse nove "talente", ki so željni prepevanja.

Ja kaj vse danes dela denar ... čudeže. To že vem. Ampak takšne?
Oči bo vse plačal, ni problema, samo da se enkrat pojavim v Novi in dvakrat v Lady.
Življenjski cilji in življenjske sanje. How lame.
No pa saj vseeno, nekateri pač nočejo biti diplomirani inžinirji in profesorice slovenščine. Blagor njim.

Mhm. Saj vem. Službo sem že čisto zamenjla za svoje življenje. S službenim telefonom v roki tudi zaspim, če je treba. Nekdo bi se pač ob 3h zjutraj rad pogovarjal s Sašo. A jebi ga ljubček, dobil si Tjašo.

Še dobro, da me vsake toliko časa reši on. Tortica po službi, dober film ali pa samo sprehod po Tivoliju me vedno spravijo v dobro voljo.

Danes pa šibava odkrivati nove lepote Slovenije. Na vrsti je Podpeško jezero. Važno, da sem v bližini našla slaščičarno.

Večna vprašanja ...

2007-08-11T18:01:00.000+02:00

Me bo vedno stisnilo pri srcu, ko bo v poštnem nabiralniku njegov neprebran e-mail, ko bo na telefonu zvonila njegova številka, ko bo zapiskal njegov sms, ko se bo vpisal na msn?

Najvrjetneje ja.
Tega se po vsej vrjetnosti nikoli ne bom znebila. Tega občutka, ki me preplavi, namreč.
Ampak vrjetno je to narmalno. Saj je?

Moja glava je tako in tako vedno polna vprašanj, na katera najvrjetneje nikoli ne bom dobila odgovorov.
Pa saj ravno to je zanimivo. Tako mi res nikoli ne bo dolgčas.

Danes je spet čas za spremembo. Za nekaj malo bolj mojega.

Nekaj novega ...

2007-08-04T13:52:00.000+02:00

Sean je nekaj novega, na kar z bratcem muvava že cel teden. Hausice pa so nekaj novega, kar komaj čakam v prihajajoči jeseni.

Zdaj ga razumem

2007-08-02T21:36:00.000+02:00

Včasih sem sovražila takšne pogovore. Kar pritisk mi je narasel, ko je začel govoriti o utesnjenosti, slabem počutju, groznjih ljudeh, obupnem vremenu, nesproščenosti, zategnjenosti ...

Grozno sem se počutila, da tako govori o mestu, katerega imam pravzaprav zelo rada. Zradi njegove majhnosti in ljubkosti. Zaradi prav posebnega občutka, ko se poleti lahko sprehodim ob Ljubljanici, se vsedem na Pločnik, zajadram v Tivoli, opazujem celotno Ljubljano iz gradu in pozimi ... pozimi je Ljubljana tako lepa. Lučke imajo svoj čar. Samo snega, seveda ne maram.

Nikakor nisem razumela njegove utesnjenosti. Kaj hudiča ti manjka? Kako ne čutiš njene energije? Pa tako zelo je prisotna.

Vse do aprila, ko sem se vrnila iz Londona. Takrat sem prvič začutila, o čem je govoril.

O čaru velikih mest. O tisti drugačni energiji, ki jo imajo ljudje. Sproščenosti. Razgledanosti. Ali z drugimi besedami ... o tisti " briga me kdo si, kaj si, iz kje si, kako si" energiji, ki navdaja takšna mesta.

Dokončno pa sem dojela, ko sem se v petek vrnila v Ljubljano. Po enem mesecu tistega božanskega malega otočka, kjer ljudjke kar prekipevajo od življenjske energije, sproščenost je čisto drugačna, ljudje pa tako kot, da ne bi bili iz našega planeta.

Nevrjetno.

Sovražim to Ljubljansko zategnjenost. Resnično. Ko sva v torek posedali ob Ljubljanici, se mi je dobesedno kozlalo od ljudi. Prav vidi se zakaj sedijo tam. V točno določenem lokalu. Ne v enem zraven njega, ali v tistem na koncu. Ampak točno tam. Vsi samo obračajo glave, jih stikajo in na hitro nekaj natipkajo na telefon, najvrjetneje je treba tisti prijatljici, ki danes manjka na kavi sporočiti kako je bila oblečena ona, ki je se pravlar sprehodila mimo njihove mize.

Tega tam ni. Objem. Poljub na lice ... in čista sproščenost.

Kako zelo rada bi se po Ljubljani sprehodila 5x zaporedom v istih kratkih hlačah in razvlečeni majici. Snela masko, ki je tukaj tako zelo obvezna.

Duši me ... obupno me duši.

Zdaj ga razumem. Njega in njo.

Kot, da sem ujeta v kletki iz katere ne znam in ne vidim izhoda.

It's time to be a big girl now

2007-07-31T22:31:00.000+02:00

I hope you know, I hope you know

That this has nothing to do with you

It's personal, Myself and I

We've got some straightenin' out to do

And I'm gonna miss you like a child misses their blanket

But Ive got to get a move on with my life

Its time to be a big girl now

And big girls don't cry

Don't cry ...

España

2007-07-29T21:50:00.000+02:00

- če potuješ sam je definitivno dolgčas (na vlaku od Trsta do Bologne)
- Benetke ponoči
- prva pijačka s Tilom

- pijačka (Out of time people)
- raztegovanje na terasi
- Tilovo najljubše opravilo ... kuhanje

- mmm lazanja, božansko
- ja meni je smešno ... McAvto
- Union cafe ... Placa del Parque

- Aguas Blancas
- Aguas Blancas
- F*** me I'm famous (Pacha)

- Portinatix (road trip)
- plaža Portinatix
- Til in Tjaša na enem izmed najinih road tripov (Portinatix)

- Adam, Tjaša, Brad (Ibiza Town)
- Brad (Cape Town, South Africa)
- Urška in Jože (Ljubljana)

- Santa Eulalia
- sončni zahod, Cafe del Mar
- pristanišče, Ibiza

- nekje na severu Ibize
- najlepši, skriti kotički
- Til in Tjaša (slikano v zalivčku iz prejšnjih dveh slik)

- Formentera
- svetilnik (Formentera)
- Tjaša (Formentera)

- raj na Formenteri
- evropski Maldivi in Til (Formentera)
- midva (Formentera)

- prevozno sredstvo na Formenteri
- Tjaša (Formentera)
- zaljubljena v skuterček

- pogled na Ibizo iz gradu
- uličice na gradu
- iz Ibize na Formentero

- letalo nad Ibizo
- Tjaša (na obzidju gradu)
- Til (na obzidju gradu)

- ladice
- Tjaša in veter v laseh
- Ibiza Town