Ja tako hitro, kot je minilo tehle 14 dni, tako hitro je bilo tudi spoznanje, da je realnost spet kar malo preveč kruta.

Res, da sem si po eni strani zelo želela nazaj domov, ampak po drugi strani pa sem vedela, da me tukaj čaka en kup stvari, zaradi katerih pa me le ni vleklo nazaj. Na morju so bili vsi problemi in vsi zakaji manjši in se vseeno le niso zdeli tako neizhodni ... vse misli, ideje, želje, sanje so bile malo bližje. Vse se je zdelo, da le ni tako zelo zakomplicirano.

No ja ... pa vseeno, ko prideš nazaj je še vedno vse tako kot je bilo. Nič ni drugače ... še vedno boli in še vedno žge tista neznanska bolečina.

Včeraj sva se slišala ... zaradi milijontih razlogov. Ne sprašujte zakaj. Tako se je pač zgodilo.
17. odhajaš. 17??? Kako?, zakaj?, že?, je to možno???? Je odmevalo v moji glavi. Kako 17.??? Ali nisi odhoda načrtoval za septembra? Od šoka me je skoraj pobralo. Čez 12 dni odhajaš ... čez 12 dni ...
Seveda sem jaz sanjala drugače ... in točno sem vedela, da me bodo moje sanje spet razočarale, tako kot vedno.
Zmenila sva se, da se ta teden slišiva ... rad bi me peljal na večerjo preden odideš. Rekel si, da bi me rad peljal na poslovilno večerjo. Kakšno poslovilno večerjo? Kaj to pomeni? Zakaj?

In tisti Pogrešam te, na katici ... kaj to pomeni? In kaj pomenijo tisti sms iz Španije ... in kaj pomeni poslovilna večerja in kaj pomeni ... in in in ... ?
Ne vem, če bom zbrala dovolj poguma, da te bom to vprašala ... Ne vem ali bom tisto večerjo sploh lahko prenesla. Ne vem kako bom zdržala naslednje pol leta. Ne vem kaj bom naredila brez tebe pa čeprav nimam pravice sploh karkoli čutiti do tebe ...

Zato. Zato si nisem želala domov. Ker je realnost še vedno preveč kruta in mene po 4 mesecih še vedno preveč boli. Boli tudi tebe? Zakaj me pogrešaš? Kako me pogrešaš?

Komaj čakam, da te vidim pa čeprav vem, da bo bolelo ... preveč.