Sedim za računalnikom in zabodeno gledam v ekran.
Prebiram svoje stare bloge in se spominjam vikendov, ki sem jih včasih tako komaj čakala. Spominjam se tistih dveh dni za katere sem vedela, da je vredno živeti.

Včasih sem komaj čakala, da se petek konča ... čakala sem tisto sekudno, ko se ura na kazalcu premakne čez polnoč. Takrat sem vedela, da sta se zame začela dva popolna dneva. Komaj sem ga pričakovala ... njega. Dovolj je bilo že to, da sem vedela, da bom ob njem lahko zaspala in se ob njem tudi zbudila. Dovolj je bilo že to, da sem dihala isti zrak, kot ga je v tistem trenutku dihal on, dovolj je bil en samcat poljub za lahko noč, dovolj je bila preprosta beseda, da sem bila tako srečna. Dovolj si bil samo ti in tvoja pomirjajoča bližina.

Ničesar drugega nisem potrebovala in ničesar drugega nisem želela. Ti si bil tisti, ki mi je lahko na ustnice pričaral nasmeh in ga tam znal tudi obdržati.

Danes sem spet sama. Tako zelo si želim nazaj tistih vikendov po katerih hrepenim vsak sleherni dan. Želim si tvojih dotikov, kričim po tvojih poljubih, hrepenim po tvojih objemih, rabim tvojo bližino in umiram zate.
Danes ne potrebujem ničesar drugega ... četudi sem si želela mnogo stvari, ki jih nisva morala uresničiti si danes tega ne želim več. Dovolj bi bila tvoja bližina, z veseljem bi se stisnila k tebi in v tvojem naročju, skupaj s tabo, v tvojem objemu zaspala ob prenosu nogometne tekme ...

Nič ni več važno ...

If you could just hold me in your hands!